Gručasto naselje Čemšenik se prislanja ob prisojno južno pobočje razgledne in zavetne Čemšeniške planine. O starosti naselja pričajo bližnje Trojane (rimski Atrans), ostanki rimskih grobov nekje nad Brezjem in različna izročila. Kraj se omenja že v 13. stoletju, ko so kot zaselki nastale tudi nekatere druge vasi. Grad Gamberk (nemško Gallenberg) naj bi v Ržišah že leta 1040 postavil Ortholf III. Svibenski. Leta 1876 so ga opustili, nakar se je začel spreminjati v razvaline, ki pa so še vedno mogočne. V zadnjem času je zopet zaživel v turističnem in kulturnem pogledu. V Valvazorjevih časih so skozi te kraje pa naprej v Savinjsko dolino tovorili idrijsko živo srebro. V Zaloki je bila grajska pristava, kjer so pobirali desetino. Najstarejši hiši sta Oferjeva in Tinčkova domačija.

Ponaša se tudi z znameniti župljani in župniki. V drugi polovici 17. stoletja sta se v Čemšeniku, kjer je bil letni dvorec (Hof) lastnikov gamberškega gradu, rodila pisatelja Rudolf in Vajkard Lewenberg. Leta 1885 se je v Brezju pri Čemšeniku rodil zdravnik balneolog, dr. med. Franjo Zupan. Kajetan Heuber (1810–1870), župnik v Čemšeniku, je bil Prešernov prijatelj. Poleg manjših pesnitev je spisal besedilo znane, tudi uglasbene pesmi: Otok bleški, kinč nebeški. Župnik Matevž Dagarin (1880–1943) je dal pobudo za ustanovitev gasilskega društva v kraju. Znan je tudi kot sadjar, gospodarski in kulturni vodja Čemšenika. Jožef Zelnik, župnik v Čemšeniku, je bil ustanovitelj in prvi predsednik Izobraževalnega društva (danes Prosvetno društvo). Društvo je bilo ustanovljeno leta 1904.

V Čemšeniku danes deluje lepo število društev. Vsako leto pripravijo dva pohoda in še več drugih prireditev. Ob poteh vam z domačimi dobrotami postrežejo na turističnih kmetijah. Ljudje hodijo v službo v bližnja zasavska mesta pa tudi v Ljubljano, precej je še kmetov.

Sakralni in kulturni biser

Glavni oltar v cerkvi Marijinega Vnebovzetja

Med številnimi znamenitostmi in značilnostmi pa najdlje in najbolj izstopa ravno župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Prvotna je stala verjetno že v dvanajstem stoletju, gotovo pa v trinajstem. Najstarejši del sedanje cerkve je prezbiterij, ki kaže sledi gotike, morda je to še del prvotne.

V baročnem slogu je bila prezidana v sedemnajstem stoletju. Valvazor že omenja pet oltarjev v njej. Okoli leta 1740 sta bili pozidani stranski kapeli. Tako ima cerkev sedaj obliko križa.

Glavni oltar je v letu 1872 sezidal Franc Ozbič. Pomagal mu je sin Janez, podobar iz Kamnika. Pozlačen lesen kip Marije Vnebovzete je star več kot 250 let. Oltarja ob obhajilni mizi, kjer so sedaj sedeži, sta iz leta 1876; naredil ju je podobar Janez Šubic iz Škofje Loke. Njegovi sta tudi podobi sv. Notburge in sv. Mihaela.

Leta 1892 je Franc Osole, podobar iz Kamnika, postavil oltarja v obe stranski kapeli. Ob klopeh sta še lesena oltarja iz leta 1873, delo Janeza Šubica. Na moški strani je podoba Rožnovenske Matere božje z malimi slikami, skrivnostmi rožnega venca. Sliko je leta 1770 naredil Fortunat Bergant. Na ženski strani pa je slika sv. Janeza Nepomuka, Goldsteinovo delo iz leta 1939.

Vsi štirje oltarji so bili obnovljeni leta 1981. Obnovitvena dela je opravil pozlatar Hinko Podkrižnik. Križev pot je iz Layerjeve šole. Slike je leta 1981 obnovil slikar Izidor Mole, okvirje pa Podkrižnik.

Starodavna župnija

Upravno je Čemšenik sprva spadal pod pražupnijo Mengeš, vse ozemlje mengeške župnije pa pod samostan Stična. Samostojna župnija je postal leta 1596. Od tedaj so bili tukaj stalni župniki ali vikarji, pravico imenovanja pa je imel stiški opat. Čemšenik, Vače in Zagorje so tudi najstarejše župnije v zasavski okolici.

Župnija šteje okoli 900 župljanov, od tega je sto osemdeset nedeljnikov. Pri verouku je štirideset otrok (vsi pridejo). Prve štiri razrede uči katehistinja, mati šestih otrok, Marjeta Novak iz župnije Šentgotard. Rojstev ni veliko. Na leto so tri do štiri poroke. Zelo sta dejavna odrasli župnijski in otroško mladinski pevski zbor. Vsako poletje oživi oratorij z devetdesetimi otroki in animatorji iz župnij Čemšenik in Šentgotard. Vsak ponedeljek se zbira molitvena skupina. Radi poskrbijo za jaslice in velikonočno procesijo po vasi. Priljubljena so vsakoletna srečanja starejših in zakonskih jubilantov.

Iz župnije izhajata duhovnika Andrej Golčnik (sedaj v Šmarjeti) in salezijanec Peter Polc, ravnatelj v Želimljah. V letu 2015 sta umrla rojaka salezijanec Ivan Zupan in redovnica šolska sestra Goreti (Hedvika) Drolc, nekdanja dolgoletna sodelavka na upravi Družine.

Vir