Dostikrat ne vemo, kaj na verskem področju bi bilo primerno za otroke. Sporočilo je globoko in večplastno in ga še odrasli težko dojemamo. Kako naj ga torej ponudimo otrokom?
Predšolski otrok res ni sposoben abstraktnega razmišljanja, niti še ni dovzeten za moralna vprašanja (Kaj je prav? Kaj je greh in odpuščanje?), pa vendar, v bogati zakladnici krščanstva in Svetega pisma res ni ničesar, kar bi lahko nagovorilo otroka? Nemalokrat ostanemo pri angelčkih, živalih z Noetove barke in morda dodamo poenostavljeno božično zgodbo.
Najbolj dojemljivi
Izkušnja Sofije Cavalletti in njenih sodelavcev, zapisana v knjigi Otrokove verske zmožnosti, nam kaže ravno nasprotno. Da otroke v zgodnjem otroštvu – v starosti do 6 let – najbolj nagovarjajo najbolj bistvena sporočila vere. Spoznala je, da se otroci iz različnih okolij, različnih družbenih slojev in različnih kultur na določene teme vedno odzovejo enako: s čudenjem, navdušenjem, z mirom in ljubeznijo.
Jezus je pogosto govoril v prilikah. Ta način omogoča, da je sporočilo delno zakrito in vendar dostopno vsakemu, ki ga premišljuje, brez poučevanja. To ni vednost, vsiljena od zunaj. Do spoznanja pride s poglabljanjem in v različnih obdobjih lahko odkrije različne plasti sporočila.
Dobri pastir
Vsi verjetno poznamo priliko o Dobrem pastirju (Jn, 10,1-6), v kateri se Jezus predstavi kot dobri pastir, ki svoje ovce pozna po imenu, jih vodi na pašnike, jih varuje pred nevarnostmi in jih ima tako zelo rad, da zanje da svoje življenje. Kar priliko povezuje s samim bistvom krščanstva – odrešenjsko skrivnostjo.
To, kar pri tem najbolj očara predšolske otroke, je osebna ljubezen in navzočnost Dobrega pastirja, ki jim daje varnost. Je namreč prilika, ki govori o odnosu Boga s človekom, o pomenu Jezusovega prihoda na svet. Namreč, da se sreča z vsakim od Božjih otrok in z njim vzpostavi nekoč pretrgan, osebni odnos.
Seveda otroci ne bodo takoj razumeli vsega sporočila, zato jim pomagamo tako, da jih z vprašanji vodimo v premišljevanje in meditacijo. “Kdo neki so te ovce, da Dobri pastir tako skrbi zanje?” A ko spoznavajo delček za delčkom, se v njih spontano prebudi veselje in molitev.
Prilika, ki bo rasla z otrokom
Univerzalnost te podobe se pokaže, ko vidimo, kako je večplastna in za otroka v poznem otroštvu nosi moralno sporočilo, saj skupaj s priliko o izgubljeni in najdeni ovci (Lk 15,4-6) razkriva, da je pastirjeva ljubezen hkrati tudi odpuščajoča ljubezen.
“Ko je odnos z Dobrim pastirjem vzpostavljen, nikoli ne preneha. Prilika bo počasi rasla z otrokom in pokazali se bodo še drugi njeni vidiki, ki bodo potešili zahteve odraščajočemu in odraslemu.” (S. Cavalletti, Otrokove verske zmožnosti 3–6, str. 66)
Ljubeč odnos namesto strahu pred kaznijo
Kako čudovita nadgradnja! Otrok bo svoje vedenje, upoštevanje moralnih norm, lahko izgradil na ljubečem odnosu s Pastirjem in ne na strahu pred kaznijo. Kot najstnik pa bo v Dobrem pastirju našel vzor, vreden posnemanja. “Videl bo tistega, ki kaže pot, ki ni brez težav in ki vodi k obilju življenja Vstalega: od ljubezni, ki daje varnost, do ljubezni, ki odpušča in končno k imitatio Christi (posnemanju Kristusa),” saj je kot najstnik dovzeten za junaštva. Tako med odraščanjem “vedno globlje prodira v skrivnost, ne da bi bil razočaran … in ne da bi mu bilo treba zavreči kar koli od tega, kar je prejel do tedaj”. Svoje otroško gledanje poveže z življenjem in njegov pogled je vse širši in popolnejši.
Danes, ko praznujemo nedeljo Dobrega pastirja, se spominjamo, da so kristjani že do samega začetka to podobo postavljali v središče, saj predstavlja pastirja, ki kliče, in ovce, ki poslušajo glas in mu sledijo, kar je osnovna dinamika zaveze med Bogom in ljudstvom. Nakazuje pa tudi njen cilj – ekumenizem, povezanost vseh: “ko bo ena čreda, en pastir.”
Vir: Aleteia
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
