Čeprav obstaja veliko različic verovanja v reinkarnacijo, jo lahko opredelimo kot “nauk, po katerem človekova duša prehaja skozi več teles, dokler se ne osvobodi vseh vezi s snovjo”. Reinkarnacija je verovanje, razširjeno v času new age smernic in z nekaterimi pridihi vesternizacije, zaradi katerih je postalo zanimivo tudi med kristjani, ki so se oddaljili od bistva katoliške vere.
Ta koncept temelji na predpostavki, da se duše po smrti reinkarnirajo v drugo telo in se vrnejo v to življenje, da plačajo za dejanja, ki so jih storile v preteklosti (hinduizem) ali da si izboljšajo življenje po zemeljskem življenju (spiritizem).
Različica, ki je po zaslugi spiritistične in gnostične literature najbolj razširjena na Zahodu, je veliko bolj zapeljiva, saj pušča ob strani najstrožje in najbolj negativne vidike (kazni v poznejših življenjih) in se osredotoča na egocentrični obseg samospoznanja, duhovne zrelosti, razvoja in kopičenja izkušenj. Z ozirom na to nekateri tem pogledom naklonjeni avtorji (S. Grof, T. Dethlefsen, B. Weiss) tegobe življenja razložijo kot posledice težav v preteklih življenjih.
Nobenega dvoma ni, da nameravajo doktrine reinkarnacije dati odgovor na eksistencialne probleme, kot so izvor zla, razlog za trpljenje, obstoj neenakosti, občutek pravičnosti, ki je daleč onkraj smrti, in tako dalje, vendar zanikajo ljubezen Boga, odrešenje, Božje odpuščanje in ne predpostavljajo svobodne volje, temveč usodo, ki jo vodi nepremagljiv zakon, po katerem je vsak od nas odvisen samo od samega sebe.
Stanje je takšno tudi zaradi neznanja in porasta knjig za samopomoč, filmov in televizijskih serij, ki širijo tovrstne doktrine, kot da bi bile znanstveni dokazi. Promotorji spiritizma, ezoterične metafizike in samopomoči pa širijo napačne ideje.
Težava je v tem, da mnogi kristjani, ki svoje vere ne poznajo poglobljeno, domnevajo, da je vrsta naukov, ki so njihovi veri tuji, združljiva z njo. Nanje so kulturno vplivala duhovna, teozofska, antropozofska, ezoterična in gnostična prepričanja, zlasti tista, ki jih spodbuja literatura new age obdobja. Vero v reinkarnacijo v njeni zahodni različici prevzemajo in širijo tudi kontaktistična gibanja, ki pridigajo o nezemeljskem stiku.
To prepričanje je v nasprotju s krščanskim naukom in tradicijo ter popolnoma nezdružljivo z vero v vstajenje, ki je izpričano v Svetem pismu, in z vero v Jezusa Kristusa kot Odrešenika. Kristjan verjame v vstajenje, reinkarnacija pa s tem ni združljiva.
Judovsko-krščanska vera razodeva človeka kot edinstveno in izključno bitje, priča o vstajenju in kaže, da gredo ljudje, ko umrejo, Gospodu naproti; nihče se ne reinkarnira v drugo telo ali tava po svetu (ali po drugih planetih) kot duh, kot verjamejo spiritisti.
Za krščansko vero ima človek edinstveno identiteto v telesu in duši, prav tako pa ni karme, saj obstaja odpuščanje Boga, ki odrešuje vse ljudi. Jezus sam pravi spokorjenemu razbojniku na križu: “Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju,” (Lk 23,29) – tu najdemo razbojnika brez karme in reinkarnacij, ki pride v nebesa.
Verjetje v neskončno ljubezen Boga, ki odrešuje in odpušča, ne priznava osamljenosti v rokah hladnega in univerzalnega zakona vzroka in posledice. Poleg tega za krščansko antropologijo reinkarnacija trivializira smrt, telo in lastno identiteto ter jih naredi zgolj naključne resničnosti.
Sveto pismo
Toda Sveto pismo je jasno za tiste, ki verjamejo v krščansko razodetje:
“Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.” (Daniel 12,2-3)
“Ko je bil tik pred izdihom, je rekel: ‘Ti, hudobni, vzemi nas iz sedanjega življenja. Toda kralj vesolja nas bo povzdignil v večno življenje, nas, ki smo umrli za njegove zakone!’” (2 Makabejcem 7,9)
“Če res ne bi imel upanja za vstajenje tistih, ki so umrli v boju, bi bilo to odveč in bi šel molit za mrtve.” (2 Makabejcem 12,44)
“Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru.” (Modrost, 3,1-3)
“Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba.” (Hebrejcem 9,27)
Sam sveti Pavel pravi, da če je Kristus vstal, bomo vsi vstali, krščanska vera pa temelji na Kristusovem vstajenju (prim. 1 Kor 15). Ko beremo to poglavje prvega pisma Korinčanom, je očitno, da je naše vstajenje podobno vstajenju Jezusa Kristusa, zato obstaja novo in dokončno življenje, ne pa sprehajanje po različnih telesih.
Katekizem
Katekizem Katoliške cerkve uči:
V smrti Bog kliče človeka k sebi. Zato lahko kristjan v zvezi s smrtjo doživi podobno željo kot sv. Pavel: “Po eni strani hrepenim, da bi se razrešil in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše.” (Flp 1,23)
Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog ponuja, da izpelje svoje zemeljsko življenje po Božjem načrtu in odloči o svoji končni usodi. Ko se ‘naše življenje na zemlji, ki je samo eno, konča’, se ne bomo vrnili v druga zemeljska življenja. ‘Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,’ (Heb 9,27). Po smrti ni ‘reinkarnacije’.” (CIC 1011-1013).
Cerkev je vedno verjela, da po smrti pride sodba, srečanje z Bogom.
“Trdno verjamemo in upamo, da tako kot je Kristus res vstal od mrtvih in živi večno, tako bodo tudi pravični po smrti večno živeli z vstalim Kristusom in da jih bo obudil zadnji dan. (…) Vera v vstajenje mrtvih je bila že od začetka bistveni element krščanske vere. ‘Vstajenje mrtvih je vera kristjanov: s tem, ko verjamemo vanj, smo kristjani.’” (KKC 989-991)
Božja beseda uči, da je to edino odločilno zemeljsko življenje in da je človekova usoda v tem obstoju nepovratno odločena.
Poleg tega vera v reinkarnacijo tudi zanika potrebo po odrešitvi, saj bi se vsak rešil na vzročno-posledični poti individualnega premagovanja. Vendar v krščanski veri verjamemo, da smo svobodno odrešeni od Boga, da je Jezus Kristus nosil naše grehe, nam daje svoje odpuščanje in večno življenje.
Za krščansko vero je vsakršno ciklično pojmovanje sveta izključeno, saj ima človek edinstveno zgodovino pred Bogom, saj ga je Bog ustvaril in ljubil kot edinstveno in enkratno bitje.
Jezus Kristus
Veličastna manifestacija Jezusa Kristusa ob koncu časa je končna točka zgodovine; za našo vero ni neskončnega kroga zgodb.
Reinkarnacija je neposredno v nasprotju s temeljnimi in osrednjimi prepričanji krščanske vere, ni nekaj sekundarnega. Sveti Avguštin v O Božjem mestu jasno piše, kakšna je usoda kristjana po smrti: “Kristus je enkrat umrl za naše grehe; vstal od mrtvih, ne umre več in smrt nima oblasti nad njim. Tudi mi bomo po vstajenju vedno z Gospodom, ki mu zdaj pravimo v psalmu: Ti, Gospod, nas boš čuval in varoval pred tem rodom za vedno.”
Vera v reinkarnacijo ni tako stara, kot pravijo, niti ni v večini religij, niti ni znanstveno utemeljena in nima nobene povezave s Svetim pismom. Obstaja veliko napačnih predstav o možni združljivosti med krščanskim naukom in reinkarnacijo.
Nekateri pravijo, da je Katoliška cerkev izbrisala nekaj citatov iz Svetega pisma, ki so govorili o reinkarnaciji, zlasti na koncilu v Nikeji. Ta podatek je napačen, ker se v krščanski veri nikoli ni verjelo v reinkarnacijo.
Prav tako trdijo, da je cerkveni oče Origen verjel v reinkarnacijo. A tudi to ne drži, saj je ta veliki krščanski teolog verjel, da duše že obstajajo (nauk o predobstoju duš je bil obsojen), ne pa da so se reinkarnirale.
Spiritualisti trdijo, da je reinkarnacija najstarejše in najbolj univerzalno prepričanje, kar prav tako ne drži, saj se v hinduističnih besedilih omenja šele od 7. stoletja pred Kristusom, ne pa v Vedah, ki so starejše; reinkarnacije ne priznavajo niti starodavne kitajske religije (taoizem in konfucijanstvo) niti egipčanska religija.
Niti Perzijci niti afriška ljudstva niso sprejela te hipoteze. Pri starih Grkih ni idej o reinkarnaciji; Homer kljub temu, da prenaša ideje svojega časa o preživetju duš, nima besedila, ki bi namigovalo na kaj podobnega reinkarnaciji.
Številni spiritualisti uporabljajo biblijske odlomke zunaj konteksta o vrnitvi v življenje Elije in Janeza Krstnika in jima pripisujejo reinkarnacijo, čeprav se v svetopisemskem besedilu na to nikoli ne sklicuje.
Drugi avtorji celo pravijo, da obstajajo znanstveni dokazi o reinkarnaciji s pomočjo “terapije preteklih življenj”, kot je dr. Brian Weiss, a v resnici niso le neznanstveni, temveč so po mnenju več strokovnjakov “zbirka absurdov”, napisana zelo prepričljivo za širšo javnost.
Vir: Aleteia
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
