Jezus je šel pogosto molit v jeruzalemski tempelj. Že kot otrok ga je imel za Božjo, Očetovo hišo. Celo svojim staršema, Jožefu in Mariji, je dejal: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49).
Mnogo let kasneje, ko je videl, da ljudje v templju trgujejo, pa se je nanje močno razjezil. »Moja hiša naj se imenuje hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (Mr 11,17).
Kot kristjani ne potrebujemo jeruzalemskega templja, saj od Jezusa dalje ni več samo enega kraja na svetu, kjer bi se lahko srečali z Bogom. Jezus sam je povsod naš tempelj in mi smo templji Svetega Duha. »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga?« (1 Kor 6,19).
Vsi, ki želimo sledili Jezusu in smo krščeni, sestavljamo Cerkev. Apostol Peter nas opominja: »Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (1 Pt 2,5).
Za molitev resda ne potrebujemo cerkve, toda …
Za molitev ne potrebujemo cerkve, vendar je za molitev skupnosti in predvsem zaradi Jezusove navzočnosti v evharistiji vsaka cerkev Božja hiša. Cerkev je bila posebej postavljena za javna združevanja vernikov in molitev skupnosti. Zaradi tega je cerkev pomemben kraj v našem odnosu z Bogom.
Prvi kristjani so se pogosto srečevali, da bi skupaj molili. Zbirali so se po domovih ljudi, ker takrat še ni bilo cerkva, kot je jasno zapisano v Apostolskih delih: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apd 2,46).
Kmalu je prešlo v navado, da je določena soba postala namenjana le molitvi in so jo prenehali uporabljati v druge namene. Zato so bile prve cerkve pravzaprav sobe ali deli hiše, ki so bili namenjeni molitvi in prejemanju zakramentov.
V vsakdanjem življenju imamo pogosto posebne stvari za posebne namene. Najlepša občila za posebne priložnosti, najboljši jedilni pribor za slovesne družabne večerje …
Zaradi posebnega namena se pred začetkom uporabe posveti tudi cerkev. »Navadna« stavba iz kamenja, jekla in stekla, podobna drugim hišam, s posvetitvijo postane poseben kraj srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom.
Skozi zgodovino so ljudje častili Boga tako, da so cerkve naredili najlepše in najboljše od vseh stavb. Zato se v cerkvi tudi vedemo primerno in spoštljivo. Ko vstopimo v cerkev, pokleknemo proti tabernaklju, kjer je resnično navzoč Jezus. Če moramo v cerkvi govoriti, šepetamo, da bi ohranili tišino, ki je potrebna za molitev. Različne dejavnosti, župnijska praznovanja ali srečanja organiziramo zunaj posvečenega prostora.
Cerkev – le najboljše za Boga
Cerkev je Božja hiša, kjer se lahko srečamo z Bogom. Zatorej je razumljivo, da so ljudje skozi stoletja namenili veliko pozornosti obliki cerkvenih stavb. Ker je naloga cerkve češčenje Boga, je razumljivo, da bo cerkev karseda lepa.
Različna zgodovinska obdobja so imela različne arhitekturne in umetniške sloge. Verniki so si vedno prizadevali, da bi bila cerkev lepo urejena in zgrajena. Samo najboljša in najlepša zgradba je namreč vredna, da postane Božje prebivališče.
Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Tvitanje z Bogom avtorja Michaela Remerya.
Vir: Družina, foto: Unsplash
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
