Nepopolnost in krhkost je nekaj, kar težko sprejmemo in najprej celo zavračamo, ko pa omejitve sprejmemo in živimo z Jezusom, postanejo dragocen dar. Prav to nam vedno znova odkrivajo tudi skupine Vere in luči.
Na ulici so se obračali proč
»Začetki skupin Vere in luči (ViL) pred 38 leti v Sloveniji so pokazali, koliko je bilo nerazumevanja oseb s posebnimi potrebami (lučkami), kako so bili ti celo poniževani, ko so se na ulici ljudje obračali proč,« se spominja frančiškan p. Marko Novak.
»Tudi v Cerkvi je bilo malo razumevanja, lučke so bile moteče, tako posebne, da so duhovnost rednih vernikov vznemirjale, v bistvu pa so bile predvsem nerazumljene. Postopno približevanje lučk občestvu je pokazalo, da so znamenje pristne resnične vere s svojim odnosom do Jezusa in zakramentov, spodbuda tolikim, ki so se v rednih skupinah pripravljali na zakramente.«
Zaradi epidemije se nekatere skupine v živo niso srečale že eno leto, so se pa povezovale prek spletnih omrežij, se večkrat poklicale, izvedle izjemno priljubljeno miklavževanje na daljavo, imele postne duhovne vaje prek spleta, posebno vez pa še posebej v tem času predstavlja glasilo Lučka, ki jo od leta 1985 izdaja ViL Slovenija, ureja in oblikuje pa Danica Knuplež. Zanimivo, ravno med epidemijo je dosegla največji obseg.
Zaradi epidemije se slovenski lučkarji niso mogli udeležiti letošnjega praznovanja 50. obletnice ustanovitve ViL, ki bi bilo v času velikonočnega tridnevja v Lurdu, se pa v 38 skupinah v Sloveniji že veselijo praznovanja pod pomenljivim geslom Ohranimo plamen, ki bo 11. septembra v Brestanici, slovenskem Lurdu.
»Zelena luč« pred 50 leti
Loïc in Thaddée sta bila rojena z zelo veliko telesno invalidnostjo staršema Camille in Gérard Proffit. V veliki preizkušnji sta starša z njima v zaupanju poromala v Lurd. Na škofijskem romanju so ju zavrnili, češ da »ne bosta razumela ničesar od dogajanja, samo motila bosta pobožnost drugih romarjev«, zato so se sami odpravili v Lurd.
V hotelih ni bilo prostora za njuna otroka, le en hotelski direktor jih je sprejel pod pogojem, da obroke vzamejo v svojo sobo. V svetišču v mestu so jih boleli pogledi in odsevi usmiljenja ali neodobravanja: »S takimi otroki ostanite doma.«
Že prej so bili izključeni iz Cerkve, takrat so jih zavrnili še v Lurdu. Kmalu so lahko svoje ogorčenje in bolečine zaupali Jeanu Vanieru in Marie-Hélène Mathieu. Porodila se je ideja, da bi organizirali veliko mednarodno romanje posebej za ljudi, kot sta Loïc in Thaddée, in za njihove starše, ki so bili tako odrinjeni.
Mnogi, zlasti starši, so bili navdušeni, drugi so se obotavljali, spet drugi so bili zadržani, celo sovražni. Odgovorni škof za pastoralo invalidov pa jim je dal »zeleno luč« in tako je v Lurdu od velikega petka do velikonočnega ponedeljka 1971 romalo 12.000 ljudi iz 15 držav, od tega 4000 lučk.
Ob zaključku romanja so udeleženci sklenili, da bodo nadaljevali z mesečnimi srečanji po skupinah in po 50 letih plamen ViL gori, greje in sveti na petih celinah, v 53 provincah, 86 državah in v 38 jezikih.
Poslanstvo Vere in luči
Gibanje Vera in luč temelji na prepričanju, da je vsaka oseba (tudi oseba z motnjo) poklicana, da živi Jezusov nauk, prejme zakramente in postane vir milosti in edinosti za Cerkev in svet. Osebam z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju pripadajo vse pravice, da so ljubljene, sprejete, spoštovane v svojem bistvu in v svojih odločitvah.
Upravičene so do pomoči na duhovnem in človeškem področju. Ob sebi potrebujejo prijatelje, ki jih spremljajo in jim pomagajo odkrivati njihove darove, le-ti pa ob lučkah spoznavajo vrednoto življenja, se ob njih bogatijo, duhovno rastejo in se učijo sprejemati vsakega človeka zato, ker je. Starši lučk se v skupinah medsebojno podpirajo, si pomagajo ter spoznavajo posebne darove svojih otrok.
Pogled naprej
»ViL je zdaj znotraj Cerkve in družbe in trdno upam, da bo tudi v prihodnje znamenje, ob katerem se bo treba ustaviti in zamisliti, ker je s svojo pristnostjo nemi protest proti vrednotenju tega sveta,« je pogled p. Marka zazrt tudi v prihodnost.
»Lučke so znamenje, ob katerem se bo treba ustaviti, če bomo hoteli ohraniti temeljno prvinsko človečnost. ViL ni zaprta skupina, ki ima nek prostor v občestvu Cerkve, ampak naj bi se vključevala kot pričevalka temeljnih vrednot in pristne vere, pa tudi iskrenih čutečih odnosov, kar tudi občestvo Cerkve potrebuje.«
»Najprej se nama je zdelo pomembno, da ViL postane bolj prepoznavna v splošni javnosti prek medijev, navezali smo stik s Teološko fakulteto, kjer bogoslovcem predstavljamo naše gibanje, postavili smo novo spletno stran, želimo uresničiti cilj, da društvo Vera in luč pridobi status humanitarne organizacije, ki ji lahko namenimo del dohodnine, in hvaležni smo Bogu, da imamo novega aktivnega referenčnega škofa,« si za prepoznavnost ViL v slovenskem prostoru prizadevata Kristina in Damjan Mlinarič, ki sta od oktobra 2019 narodna koordinatorja.
»ViL je način življenja, je poglobitev vere, je duhovna rast vseh sodelujočih. Naše lučke ne želijo pomilovanja, ne želijo si, da bi se komurkoli smilili, želijo pa si bližine in enakovrednih odnosov,« odkrito vabita v ViL nove lučke, starše in prijatelje.
Vir: Družina
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius