Sveta Neža, zavetnica čistosti, pastirjev in ovčarjev

Sveta Neža

Sv. Neža je ena najbolj prikupnih svetniških podob iz prvih krščanskih stoletij. Slovensko ime Neža izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna«, ali iz latinske besede agnus »jagnje«.

Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok krščena. Komaj trinajstletno lepo in bogato Nežo, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija. Neža je zaroko odklonila, ker se je kot je dejala že bila zaročila nebeškemu Ženinu. Po pripovedi milanskega škofa sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je v govoru njej na čast zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Sama deklica ni kazala nobenega strahu.

Tako imamo v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere.

Sveta Neža – Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo

Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti lepo baziliko, ki so jo v poznejših letih večkrat prezidali. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe, se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.

Najbolj poznan običaj na god sv. Neže se vsako leto odvija v njeni cerkvi v Rimu. Takrat blagoslovijo dva jagenjčka, ki ju potem zakoljejo na veliki petek v spomin na velikonočno jagnje Jezusa Kristusa. Nato iz njune volne stkejo palije za nadškofe. Na praznik apostolov Petra in Pavla papež te palije blagoslovi, nato pa jih shranijo v pozlačeno bronasto skrinjico na grobu sv. Petra in delijo na novo imenovanim nadškofom.