Sveta Monika, mati mnogih solza

Sveta Monika, mati mnogih solza

Sv. Monika (331–387) je bila mati sv. Avguština, doma iz sedanje Alžirije. Veliko je pretrpela in molila za svojega sina in po dolgih letih doživela njegovo spreobrnitev.

Njen sin Avguštin je znan kot škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli ter eden izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov. V spominih na svojo mater je v svojem delu Izpovedi zapisal:

Spoznali bomo večno modrost

Že se je bližal dan – ti si vedel zanj, mi nismo vedeli, ko ji je bilo sojeno, ločiti se od življenja. In zgodilo se je, brez dvoma po skrivno tihih določbah tvoje previdnosti, da sva stala nekega dne sama naslonjena na okno, odkoder je bil razgled na notranji vrt hiše, v kateri smo stanovali – bilo je v Ostiji ob Tiberi – in si ločeni od vrvenja sveta po dolgi in utrudljivi poti v miru nabirali novih moči za popotovanje po morju. Tam sva prijetno kramljala. Pozabljajoč, kar je bilo za nama, in stegujoč se za tem, kar je bilo pred nama, sva se povpraševala vpričo tebe, ki si resnica, kakšno neki bo večno življenje svetnikov, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki v človekovo srce ni prišlo. In žejna sva nastavljala usta svojih src odzgor pritekajočim vodam tvojega studenca, Studenca življenja, ki je pri tebi.

Tako nekako sem govoril. Morda ni bilo povsem tako in ne vseskoz v istih besedah, ali ti veš, Gospod, o čem sva se tisti dan menila in kako se nama je med pogovorom ta svet z vsemi svojimi užitki razblinjal v nič. Tu mi je mati rekla: »Sin, kolikor zadeva mene, me ne veseli nobena stvar več v življenju. Ne vem, kaj naj še počnem na svetu in čemu še živim. Saj se nimam ničemur več nadejati na zemlji. Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal pozemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?«

Kaj sem ji na to odvrnil, se ne spominjam prav. Toda komaj pet dni zatem ali kak dan več je nenadoma zbolela za vročico in legla. Ko je tako ležala, jo je obšla nekega dne slabost, da se je trenutek onesvestila. Pritekli smo skupaj, a že se ji je vrnila zavest. Zagledala je mene in brata Navigija, ki sva stala kraj postelje in naju je še tako rekoč napol odsotna vprašala: »Kje sem bila?«

Nato je uprla oči naravnost v naju – bila sva prepala od žalosti – in dejala: »Tu bosta pokopala svojo mater.« Jaz sem molčal in le s silo zadrževal jok. Brat pa je rekel nekaj besed, iz katerih je bilo slišati kakor željo, češ, ljubše bi mu bilo, da bi umrla doma, ne pa na tujem. Ko je bolnica to slišala, ga je s plašnim pogledom karajoče ošinila, kaj da mu prihajajo take misli, nato pa se je ozrla vame in rekla: »Vidiš ga, kaj pravi!« Pa spet obema: »Pokopljita moje truplo kjerkoli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo to, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta.« Ko je spravila to misel v besede, kakor je pač mogla, je umolknila in znova jo je obšla slabost.

Vir: Pridi

Za vas objavil:

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius