Sv. Genovefa se je rodila okoli leta 422 v preprosti kmečki družini blizu Pariza. Že kot otrok se je želela popolnoma posvetiti Bogu.
Komaj sedemletno deklico jo je opazil svetniški škof German z Auxerra. Ko je v množici ljudi položil roke na njeno glavo je v njenih žarečih očeh prepoznal prihodnjo svetnico. Podaril ji je svetinjo z naročilom, naj jo vedno nosi pri sebi. Genovefa je od tedaj vsak prosti trenutek na paši izkoristila za molitev in premišljevanje.
Pri petnajstih letih je pred pariškim škofom naredila zaobljubo devištva in se po smrti svojih staršev preselila na posestvo svoje botre v Pariz, kjer je skrbela za reveže in bolne, in kmalu osvojila srca tamkajšnjih meščanov zaradi svoje svetosti in čudežne moči. Ozdravljala je bolne in slabotne; ozdravila je mnogo obsedenih od hudih duhov. Njena hiša je kmalu postala podobna majhnemu samostanu.
Sv. Genovefo Francozi častijo skoraj tako kot sv. Ivano Orleansko.
Dvakrat je rešila mesto Pariz pred propadom. Leta 451, ko so Huni vdrli v Francijo in so meščani brezglavo zapuščali mesto, jih je Genovefa ustavljala in prepričala, naj ne zapustijo mesta, ampak naj vztrajajo v molitvi. Parizu je bilo res prizaneseno. Hunski vladar Atila je spremenil svoj načrt in se mestu izognil. Drugič pa je mesto rešila, ko so ga oblegali Franki. Tedaj je rešila meščane v obleganem obroču lakote tako, da je spretno organizirala prevoz hrane z ladjami po reki Seni v oblegano mesto.
Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500 v Parizu. Dopolnila je osemdeset let.
Legenda pripoveduje, da so se ugasnjene sveče spet prižgale, ko jih je Genovefa vzela v roke. Delci teh sveč pa so povzročili ozdravljenje.
Je zavetnica Pariza, žandarjev, žensk, voskarjev, pastirjev, viničarjev; priprošnjica za zdravje oči, zoper potres, poplave, suše in epidemije.
Umetniki jo upodabljajo kot pastirico ali redovnico z angelom in hudičem, z lučjo oziroma gorečo svečo v roki ali z dvema skledama.
Vir: Pridi
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius