Stanje neskesane duše – kazen za pot v pekel?

Stanje neskesane duše - kazen za pot v pekel?

Kako razmišljamo o peklu? Je pekel nekaj, s čimer so nas strašili kot otroke? Ga pojmujemo kot realno možnost, v katero se lahko izteče naše življenje? Se ga morda bojimo celo v odraslosti?

Pojem pekla pozna vsak. Vemo, da gre za kraj, še bolj verjetno pa za stanje duše, v kakršno gre po smrti človek, ki je grešil in se svojih grehov ni pokesal. Ne glede na to, da je razodetje o peklu kot stanju groze in večne kazni prisotno tako rekoč od začetka stvarjenja, pa so se pojmovanja o njem v zgodovini spreminjala.

Včasih je bilo verovanje pretežno črno-belo. Verovali so, da kdor umre brez greha, pride v nebesa, vsi drugi – ne glede na težo greha – pa v pekel. Poudarjala se je predvsem pravičnost Boga, ki je po smrti človeka dosleden v izvrševanju svojih kazni.

Božje usmiljenje naj bi prevladovalo nad njegovo pravičnostjo.

Kasneje se je ta slika omilila. Prišlo je razodetje o obstoju vic – vmesnem prostoru (stanju) očiščevanja, ki nam tudi po smrti daje možnost, da se grehov očistimo in dosežemo nebesa. Po svetnikih in vidcih sta se vedno bolj razodevala Božja ljubezen in Božje usmiljenje, ki tudi najhujšim grešnikom dajeta možnost obžalovanja in s tem odrešenja.

Pojmovanje Božje ljubezni in usmiljenja pa je šlo tako daleč, da so se vnele razprave, ali pekel v resnici sploh obstaja. Kako bi lahko Bog, ki je tako usmiljen in dober, kogarkoli poslal v pekel?

A vidci in mistiki so vendar imeli v vseh obdobjih videnja pekla, ki so ga opisovali kot grozovitega in resničnega.

Nekateri so bili zato mnenja, da naj bi pekel obstajal samo teoretično (kot grožnja) ali da v resnici obstaja, vendar naj bi bil prazen, brez duš. Nekateri pa so celo menili, da sta pekel in hudič samo izmišljotini, s katero Cerkev še danes straši otroke in naivne vernike.

V njem so videli ljudi (duše), ki so tonili v plamenih nekakšnega ognja in vsakovrstnih mukah, ki so bile popolnoma stvarne in resnične. Pekel jim je bil resda prikazan na preprost način, ki so ga lahko razumeli (ogenj, smrad, grozljive živali …), saj je duševne in duhovne muke težko prikazati, a tisti, ki so to videli in pekel opisovali, so bili nad njim pretreseni.

Stalna tema, občutek zadušljivosti, zmerjanje, preklinjanje, nemir in strašen obup – foto: Pexels

Enega najbolj jedrnatih in obenem pretresljivih opisov pekla je podala s. Favstina Kowalska, poljska redovnica, ki je imela več videnj Jezusa in je bila glasnica Božjega usmiljenja. V svoji znameniti in danes po vsem svetu znani Dnevnik je napisala: »Največje muke v peklu so: izguba Boga, neprestani očitki vesti, zavest, da se ta usoda ne bo nikoli spremenila, duhovni ogenj krivde, ki bo dušo neprestano prešinjal, a je ne bo uničil, stalna tema in občutek zadušljivosti, stalna prisotnost satana, zmerjanje, preklinjanje, nemir in strašen obup.«

Ko je Jezusa vprašala, zakaj je kljub njegovemu usmiljenju toliko ljudi v peklu, ji je rekel: »Moje usmiljenje tega noče, toda moja pravičnost to zahteva.« Usmiljenje in pravičnost sta torej z roko v roki kriterija, po katerih bo po smrti sojen človek.

Vsak, kdor se preda Božjemu usmiljenju, bo rešen. Tudi če bodo njegovi grehi rdeči kot škrlat, lahko postanejo beli kot sneg. Pogoj je zgolj človekova svobodna privolitev Bogu in zaupanje v to veliko Božje usmiljenje. (Favstina Kowalska)

S. Favstina Kowalska je zapisala tudi: »Jezus pri umiranju vsaki duši da svetli notranji trenutek – če duša hoče, se ima možnost vrniti k Bogu. Toda pogosto so duše tako zelo trdovratne, da zavestno izberejo pekel.«

Pekla se nam torej ni treba bati. V vsakem času koristi molitev za vsakogar, ki se v grehu in strahu odvrača od Boga. Za vsakogar, ki nima moči, da bi sprejel usmiljeno Božjo milost ter ne vidi upanja, da bi nekoč lahko tudi on zasijal v Bogu.

Vir: Družina

Za vas objavil:

marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius