21. decembra sta mamica in medvedek sedla tesno skupaj in mamica je začela pripovedovati enaindvajseto zgodbo.
Naslednjega dne sta medvedek in jagnje prišla do dolge vrste živali.
»Ne prehitevajta. Vsem se nam strašansko mudi,« je za njima vsa vznemirjena zavpila želva.
»Joj, oprosti,« se je hitel opravičevati medvedek. »Kam se vam vsem tako mudi?«
»K tistemu, ki daje tolažbo,« mu je odvrnila lisica.
Lisici se je približal lev. Mali medo se je pričel tresti od strahu. Toda ker je bil preveč radoveden, je zbral pogum in leva vprašal: »Kam pa si namenjen ti?«
»K zaščitniku šibkih,« je odvrnil lev.
Šele tedaj je medvedek opazil, da na levji grivi sedi golob. Od presenečenja je ostal nekaj časa brez besed.
»Ali tako imenujete Dete, ki naj bi se rodilo v Betlehemu?« je nazadnje vprašal.
Živali so prikimale.
»Potem imamo vsi isti cilj!« je vznemirjeno kriknil medvedek. Z jagnjetom sta se priključila dolgi vrsti živali in vsi skupaj so odhiteli naprej proti Betlehemu.
»Mamica, kako se imenuje to Dete?« je zanimalo Benjamina.
Mamica se mu je nasmehnila in odvrnila: »Veš, On ima veliko imen. Ni važno, kako ga imenujemo. Najpomembneje je, da ga molimo in častimo.«
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
