Predstavljamo tretji sklop multimedijskega projekta Skrivnosti Vatikanskih muzejev z naslovom Od začetkov do danes. Sprva je šlo za zasebno zbirko, ki so jo lahko občudovali gostje papežev v obdobju renesanse, danes pa gre za živahen prostor raziskovanja in kulture z vrati, odprtimi v svet.
Laokoont in vinogradniki
Lahko bi rekli, da se je zgodovina Vatikanskih muzejev začela z najdbo zaklada, skritega pod zemljo. Pisalo se je leto 1506. Delavci v vinogradu Feliceja De Fredisa na griču Opij so 10. januarja med oranjem naleteli na oviro pod zemljo. Odkrili so mogočen kip iz marmorja, ki so ga učenjaki in umetniki takoj prepoznali kot Laokoonta, ki ga je v drugi polovici prvega stoletja po Kristusu opisal Plinij starejši v delu »in Titi imperatoris domo«. Tedanji papež Julij II. je nemudoma upošteval nasvet Michelangela ter Giuliana da Sangalla in je kupil čudovit marmornat kip. Le-ta mu je služil tudi kot močno sredstvo, s katerim je svetu pokazal povezavo med svojim pontifikatom in veličino poganskega Rima.
Dediči poganskega Rima
Zgodba o svečeniku Laokoontu, ki je Trojance neuspešno pozival, naj ne zaupajo lesenemu konju, ter o njegovi tragični smrti, ki jo Virgil opisuje v Eneidi, je bila ustvarjena na Rodosu med letoma 40 in 20 pred Kristusom. Gre za dva dogodka, ki sta pomembna v mitološki zgodbi o nastanku Rima. Z Bramantejevo pomočjo je papež Julij II. mogočen kip, ki prikazuje Laokoonta in njegova sinova, ki jih obdaja klobčič dveh morskih kač, postavil na ogled v vrt s pomarančami in živo mejo iz pušpana na Vatikanskem griču v Belvederu. Okoli te mojstrovine je postavil zbirko drugih dragocenih kipov: od tod tudi izhaja ime Dvorišče kipov. Za njim sta isto storila papeža iz družine Medičejcev, Leon X. in Klemen VII., kot tudi Pavel III., ki je ta prostor diplomatskega predstavništva spremenil v nepogrešljiv kraj, kjer so se učili renesančni umetniki.
Prvi muzej na svetu
Zanimanje za posvetno umetnost je v obdobju protireformacije upadlo, v 18. stoletju pa je papež Klemen XI. antičnemu kiparstvu povrnil vodilno vlogo v Vatikanu: poskrbel je za ohranjanje znamenitih kipov kot je npr. Kleopatra; naročil je postavitev balustrade in bronastega storža, ki je stal v kvadratnem stebrišču Konstantinove bazilike sv. Petra. Prav tako je bil naklonjen uporabi antičnih najdb za razumevanje grških in latinskih rokopisov v Vatikanski knjižnici. V 18. stoletju pa se je v Rimu prav tako uresničila ideja, da bi za javnost odprli zbirke starin. Leta 1734 so zahvaljujoč papežu Klemenu XII. odprli prvi muzej na svetu: Kapitolske muzeje.
Winckelmann in zaklad večnega mesta
Papeška država je kraj, od koder izvira muzejstvo, in kaj kmalu je postala mednarodni model: bila je prva, ki je sprejela zakonodajo za zaščito umetniških del. Šlo je za obdobje, ki je bilo zaznamovano s pravo arheološko mrzlico. Le-ta se je še povečala z odkritjem rimskih mest, zakopanih zaradi izbruha Vezuva leta 79 po Kristusu; od leta 1709 v Neapeljskem kraljestvu najdemo ostanke gledališča v starodavnem rimskem mestu Herkulanej. Od leta 1738 je izkopavanja v njem neposredno nadzorovalo kraljestvo, medtem ko se je leta 1748 začelo tudi izkopavanje Pompejev. Johann Joachim Winckelmann je bil očaran nad večnim mestom, kjer je pod pokroviteljstvom kardinala Alessandra Albanija živel 13 let. Postal je referenčna točka in vodič za tiste, ki so opravili Grand Tour (izobraževalno potovanje sinov evropskega plemstva po srednji Evropi, Španiji in Italiji, op. p.). Klemen XIII. ga je leta 1763 imenoval za komisarja za antične rimske predmete.
Prisotnost nemškega učenjaka, očeta arheologije in umetnostne zgodovine, v Vatikanu je pustila neizbrisen pečat: »zaklad antičnih predmetov« ni bil več zasnovan izključno v svoji estetski vrednosti, temveč kot dokument za razumevanje in rekonstrukcijo zgodovine. V zvezi s tem je Winckelmann zapisal: »Opazil sem, da se o antičnih predmetih govori nekoliko nepremišljeno, na podlagi knjig, ne da bi jih osebno videli.« Grenkoba zaradi mnogih plenjenj, ki so se zgodila v Rimu preko stoletij, je v njem povečala občutljivost za zaščito umetniške dediščine. Le-to je prenesel tudi na Giovannija Battista Viscontija, pisatelja in arheologa, ki ga je v vlogi komisarja nasledil leta 1768.
Muzej v Vatikanu
Le leto kasneje je papež postal frančiškan Klemen XIV. Z namenom, da bi preprečil, da bi se rimski antični predmeti porazgubili in prodali v tujino, je ob pomoči svojega zakladnika in naslednika, kardinala Giovannija Angela Braschija, začel z gradnjo drugega javnega muzeja v Rimu. V šestih letih, kolikor je trajal njegov pontifikat, so zahvaljujoč Viscontiju v Belvederski palači, ki jo je ob koncu 15. stoletja dal zgraditi papež Inocenc VIII., zbrali nova kiparska dela iz marmorja.
V novi muzej Clementino se vstopi iz Apostolske palače skozi Bramantejev vzhodni hodnik. Na obiskovalce poseben vtis naredijo optične iluzije na oboku, namen katerih je prikriti različne smeri arhitekture iz obdobja renesanse in 18. stoletja; pozornost prav tako pritegneta Galerija kipov z ložo, ki jo je okrasil Pinturicchio in gleda na rimski predel Monte Mario, ter osmerokotna zasnova Dvorišča kipov.
Muzej, odprt v svet
Pontifikat papeža Pija VI., ki je bil izvoljen leta 1775, je po eni strani predstavljal kontinuiteto vodenja njegovega predhodnika Klemna XIV., po drugi strani pa je prinesel tudi novosti: spodbujal je arheološka izkopavanja, kupil kipe ter pripomogel k monumentalnosti in novi spodbudi muzeografskega projekta v Vatikanu. Prvič se je namreč zgodilo, da je arhitekt (Michelangelo Simonetti) naredil načrt za veliko stavbo, ki je bila namenjena razstavi antičnih predmetov.
Muzej, ki se danes imenuje Pio-Clementino je muzej kipov, ki je dobil ime po dveh papežih: Klemnu XIV., ki je muzej ustanovil, in Piju VI., ki ga je dokončal. Kljub temu pa gre za prostore, kjer se ne nahajajo le kipi ali doprsni kipi, ampak tudi nizki reliefi in mozaiki, ki so zasnovani glede na najdbe. Takšen primer je Okrogla dvorana, ki je zgrajena v obliki Panteona, arhitekturni načrt zanjo pa je nastal na podlagi velikega talnega mozaika, ki so ga odkrili v kraju Otricoli; znamenita je tudi Dvorana grškega križa z veličastnima sarkofagoma sv. Helene in Konstantine; v Dvorani muz so na ogled kipi Apolona in devetih muz, ki so jih odkrili v vili Tivoli. Stene je okrasil Tommaso Conca s ciklom fresk, povezanih s Parnasom, ki poveličujejo umetnost in filozofijo; del muzeja je tudi Dvorana živali, ki je ime dobila po številnih antičnih kipih živali. Danes je muzej Pio-Clementino odprt navzven. Do njega ni več mogoče dostopati iz Apostolske palače, ampak iz Vatikanskih vrtov: elegantno stopnišče povezuje novi stavbi z nekdanjim »hodnikom« Belvedera.
Muzej brez primere
Zasluge za pravilno določitev mnogih kipov in reliefov ter spodbujanje nove kulture restavriranja imata Giovanni Battista Visconti in predvsem njegov sin Ennio Quirino. Prav tako sta fragmente povzdignila v umetniška dela, v skladu z estetiko, ki je bila v veljavi v času pred 19. stoletjem. Ennio Quirino je prepoznal, da kip, ki ga je kupil papež Julij II., in je veljal za podobo Kleopatre, dejansko prikazuje spečo Ariadno.
»Ta muzej zasenči vse druge zbirke«
Mariano Vasi je leta 1791 v svojem »Poučnem vodniku po Rimu« zapisal: »Ta veličastni muzej zasenči vse druge zbirke starodavnih spomenikov, tako zaradi obsega prostora kot tudi zaradi veličine stavbe ter ogromnega števila kiparskih del iz marmorja, ki so na ogled.« Lahko rečemo, da je muzej Pio-Clementino s preko 1600 razstavljenimi deli muzej brez primere. Tudi danes so mnogi, tako kot Winckelmann pred tristo leti, navdušeni ob pogledu na Apolona v Belvederju, ki velja za »najvišji ideal umetnosti med antičnimi deli, ki so se ohranila vse do danes.«
Vir: Vatican News
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius