Vzgoja otrok – otroci nas opazujejo

Razmišljanja: Vzgoja otrok – otroci nas opazujejo

Vzgajanje otrok je ena naših najbolj odgovornih nalog. Veliko govorimo z njimi, jih učimo, opominjamo, kaznujemo – vse zato, da bodo postali dobri odrasli ljudje.

Najbrž pa nimamo neprestano pred očmi, da otroci opazujejo nas. Gledajo nas, kako se vedemo, kaj počnemo, kakšna je naša lestvica vrednot, s čim si zapolnjujemo dneve. To je temeljno, kar prejemajo od nas. Naše besede namreč velikokrat odletijo mimo njihovih ušes, kot bi slišali brenčanje živčne muhe.

A naša dejanja se jim vtisnejo v podzavest kot modelček za piškote, v katerega bodo vlili testo svoje osebnosti in ponovili obliko. Opazujejo nas tudi, kako nam gredo od rok načrti, ki jih imamo za svoje življenje. Spregovorimo zato o svojem odnosu do življenjskih načrtov.

Da dosežemo dolgoročne, je treba imeti kratkoročne načrte.

Veliki in mali cilji pri vzgoji otrok

Eni so dolgoročni in smo se zanje odločili že v rani mladosti. Izbrali smo si poklic, se zato odločili za primerno šolo, jo zaključili ali pa tudi ne, se zaposlili. Izbrali smo si partnerja, z njim imamo otroke, bivamo v stanovanju ali hiši v kraju, ki smo si ga izbrali … Izbrali smo si svoje mesto v svetu.

Prav je imeti življenjske načrte. Da dosežemo dolgoročne, je treba imeti kratkoročne načrte: do prihodnjega septembra opraviti vse izpite, v petih letih odplačati dolg, opremiti sobo za novega družinskega člana …

Kako uresničiti svoje načrte pri vzgoji otrok ?

Že vsakdanjost bivanja je iz kamenčkov, ki skupaj sestavljajo mozaik naših želja. V službo hodimo zaradi uresničitve poklicnega načrta, z njo si zagotavljamo socialno varnost zase in za družino, s privarčevanim denarjem si povečamo dom ali gremo na daljše počitnice.

Ta naš vsakdan je lahko poln nerganja in tožb, kako naporno je vse skupaj. Imamo še drugo izbiro: da se za vsakdanje skrbi zahvaljujemo in dolžnosti vedro sprejemamo.

Če dobro načrtujemo, bomo kos vsem obveznostim.

Ob misli, kaj vse nas čaka, koliko vsega moramo opraviti, začutimo silno težo in občutek, da ne bomo zmogli, ker je vsega enostavno preveč. Poglejmo v Mavrico v Temo meseca, kako se je tega lotila Nika Smrkolj: ločila je nujne in nenujne načrte, jih razporedila še med pomembne in nepomembne.

In ugotovila, da je treba delati majhne korake, enega za drugim, da dosežeš cilj. Naj bo to tudi naša izbira: delajmo po vrsti, kolikor zmoremo in kar je pomembnejše za sleherni dan. Preostalo bo počakalo na jutrišnji dan ali teden.

Imejmo nadzor nad svojim časom! Pametno je imeti beležko s koledarjem, v katero si zapišemo, kaj moramo opraviti. Tako bomo vedeli, kaj so naše obveznosti in kaj lahko odložimo v prihodnji čas.

»Služi redu in red ti bo služil«

Ali po latinsko: Serva ordinem et ordo te servabit. Nekoč me je ta rek jezil, češ »jaz že ne bom služila redu«! Dokler me ni obšlo spoznanje, da je temeljno sporočilo v drugem delu latinske modrosti: naj red služi mojim načrtom.

Moj način načrtovanja je tak: v beležko s koledarjem že v začetku leta zapišem vse, kar me v letu čaka, od rojstnih dni do ciljev. Nato si leto razdelim na šestine in ob koncu meseca načrtujem naslednja dva meseca.

Otroci nas opazujejo.

Ob nedeljah zvečer nekaj minut posvetim prihajajočemu tednu. Običajno mi gre pri načrtovanju kar dobro: najlepše je namreč narediti kljukico ob opravljenem delu.

Če dobro načrtujemo, bomo kos obveznostim, ker bom vedeli, kaj je nujno in pomembno, čemu se lahko odpovemo in kaj je dobro, da iz svojega življenja ukinemo. Misli se ne ukvarjajo z odločanjem, kako se česa lotiti, ker se pogumno podamo na pot proti doseganju načrta, prvemu koraku sledi drugi. Samo obotavljati se ne smemo, pa gre. Red naj nas osvobaja, da vse teče.

Ne pozabimo – vsak teden ima nedeljo.

Kaj pa, če …?

… nam kaj prekriža načrte? Marsikateri naš življenjski načrt ni uresničen, spremenil se je, možnosti so bile drugačne. Včasih naše poti prekrižajo drugačne okoliščine (izguba bližnjega, službe, nepredvideni dogodki, epidemija …), na katere ne moremo vplivati. To nam zagotovo vzame moč, da težko nadaljujemo. A z Božjo pomočjo zmoremo in gremo naprej. Spet, korak za korakom.

Vrnimo se k začetku: otroci nas opazujejo. Naj jim bomo zgled tudi v tem, kako se lotevamo življenjskih načrtov in jih izpeljemo.

Vir: Družina, foto: Pexels

Za vas objavil:

marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius