Pridiga in voščilo nadškofa Stanislava Zoreta

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta
Nadškof Stanislav Zore - Foto: Družina

»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,10-12).

S tem oznanilom in sporočilom so angeli v božični noči nagovorili pastirje. Ne cesarja Avgusta, ki je sanjal o polnih državnih zakladnicah, ki jih bodo napolnili davki po popisu prebivalstva. Ne Heroda, ki je uslužno kimal cesarju, da bi obdržal svoj ščepec oblasti in bi se lahko imel za pomembnega. Ne pismoukov in duhovnikov v Jeruzalemu, ki so bili prepričani v svoj prav. Nikomur izmed njih, ampak pastirjem; ljudem, ki so pri vseh prej naštetih veljali za moralno vprašljive in kulturno zaostale. Ti so ponoči bedeli pri svojih čredah, izpolnjevali so naloge, ki jim jih je nalagal njihov poklic.

Takšnim, odrinjenim, ponižanim in prezrtim se je angel prikazal z naročilom, naj gredo prvi počastit novorojenega Odrešenika; naj gredo v Davidovo mesto. Znamenje jim bo dete, povito v plenice in položeno v jasli. Ob teh besedah so takoj spoznali, da gredo v domače okolje. Jasli so bile del njihovega življenja, kakor so bile del njihovega življenja črede in skrb zanje.

V nadaljevanju poročila o dogajanju na Betlehemskih poljanah slišimo pastirje: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod« (Lk 2,15). »Hitro so odšli tja« pravi evangelist »in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16).

V tem prizoru se nam kaže skrivnostna poteza tega otroka; razodevata se, kot piše apostol Pavel učencu Titu, Božja dobrota in njegova človekoljubnost.

Vemo, da moramo za pravilno razumevanje Jezusovega rojstva odmisliti svoje predstave o hlevu in jaslih. Ker Jožef in Marija nista našla prenočišča v Betlehemu, saj je bilo mesto zaradi popisovanja prebivalstva do zadnjega kotička natrpano s prišleki, sta dobila zavetje v eni od pastirskih votlin. Pastirjem in njihovim čredam so poleti služile za zavetje pred vročino, pozimi za zavetje pred mrazom.

Nič nemogočega ni, da so se v takšnih votlinah kdaj pa kdaj rojevali tudi otroci pastirjev. V sveti noči pa se je v takšni votlini rodil On, ki je sam o sebi dejal, da je dobri pastir, ki »pozna svoje in njegovi poznajo njega« (prim. Jn 10,14) in kot dobri pastir je pripravljen »dati življenje za svoje ovce« (prim. Jn 10,11). Kot tisti, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo išče, dokler je ne najde.

Kako se tukaj ne bi spomnili Adama, ki se je ob spoznanju svojega greha in zaradi bremena svoje krivde skril. Zbežal je pred Bogom: »Zbal sem se in sem se skril« (prim. 1 Mz 3,10). Bog pa se ni odvrnil od njega, pač pa ga je šel iskat. Klical ga je: »Adam, kje si?« (1 Mz 3,9).

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta

Božja pot iskanja človeka se je iz rajskega vrta nadaljevala v zgodovino človeštva, ki je potrebovalo odrešenje. Zavedalo se je svoje ujetosti v krivdo, greh in smrt, zato se je Bog z učlovečenjem spustil v vse te človekove nižine, spustil se je do zadnjih globin, da bi človeka, ki se je skrival pred njim, rešil njegove krivde in mu vrnil dostojanstvo Božjega otroka.

Zato se rodi v votlini, kjer so se, kot sem dejal, verjetno večkrat rojevali tudi otroci pastirjev. V tem je že vnaprej udejanjena Jezusova beseda, ki jo je povedal v priliki, ko je dejal: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Jezus pride v Betlehemsko votlino, da bi nam povedal, da imajo vsi otroci pravico do življenja. Nihče nima pravice otroku odreči pravice do življenja. Bog v Jezusu Kristusu vsakemu otroku, tudi nerojenemu, daje pravico do življenja.

Z rojstvom v Betlehemski votlini Jezus tudi vsakemu otroku daje pravico do dostojanstva. Ker se je nekdo rodil v razkošju in bogastvu, njegovo dostojanstvo ni nič večje od tistega, ki se je rodil v revščini in pomanjkanju. Če se je nekdo rodil v Ljubljani, ni čisto nič bolj plemenit, kot nekdo, ki se je rodil nekje na Kozjanskem ali v Halozah. Razliko med enim in drugim delamo ljudje, ki mislimo, da ima nekdo, ki je premožen in bogat, več dostojanstva, kot drugi, ki je preprost in ubog. Ravno božič nam z vsemi okoliščinami pripoveduje o tem, da je veliko več človečnosti in dostojanstva v pastirjih, ki so pazili na svoje črede, kot pa v kraljih, oblastnikih in veljakih, ki so se oblačili v svilo in škrlat. Pri prvih namreč ni bilo prostora za mladi par, ki je prosil za prenočišče in za rojstvo prvorojenca. Oni so sami potrebovali toliko, da bi zaradi majhne solidarnosti do pomoči potrebnih doživljali prikrajšanost za svoje udobje. Preprosti pastirji pa so imeli dovolj, da so lahko dali prostor Jožefu in Mariji, ne da bi jim prišlo na misel, da bodo sami prikrajšani. Plemenitosti človeku ne dajeta položaj in premoženje, ampak čut za sočloveka, plemenitost človeku daje čuteče srce. Človek ni plemenit zaradi tega, kar ima, plemenit je zato, kar je. Plemenit ni zato, ker je bogat, ampak zato ker je človek in zasluži ime človek.

V votlini, v kateri je Marija rodila Jezusa, pa se niso rojevali samo otroci pastirjev. Tam so se rojevala tudi jagnjeta pastirskih čred. Kajti Jezus ni prišel samo kot pastir, ki bo skrbel za svojo čredo in bo pripravljen narediti vse za izgubljeno ovco. Postal je tudi jagnje: Božje jagnje, ki se bo pustilo odpeljati v zakol, da bo vzelo nase vse grehe sveta in vse ljudi osvobodilo njihovega jarma. Janez Krstnik ga je prepoznal in ga razodel ljudem: »Glejte, BožjeJagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29).

Njegovo spuščanje v brezno človeškega se ni končalo v pastirski votlini pri Betlehemu. Spustil se je še globlje, veliko globlje. Odrešenja, zaradi katerega je prišel, ni potrebovala samo brezmejnost človeške bede, še bolj ga je potrebovala, še bolj je po njem kričala globina človekove smrti, brezizhodnost njegovega groba.

Marija ga je v Betlehemski votlini povila v plenice in ga položila v jasli. Na Kalvariji sta ga Jožef iz Arimateje in Nikodem povila s povoji, kakor so imeli judje navado pokopavati, in ga položila v grob.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dalsvojegaedinorojenegaSina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Tako dolga je pot odrešenja: iz večne Očetove bližine pod srce Matere, ki ga obdaja z ljubeznijo; iz topline materinega telesa v pastirsko votlino; potem pa romanje od človeka do človeka, dokler ni prišel čas, da je pokazal ljubezen do konca. Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta.

Dragi bratje in sestre. Nas je Jezus s tem zadolžil, nas je naredil za svoje dolžnike? Ne! Osvobodil nas je. Osvobodil greha in smrti. Osvobodil obsojenosti na nesmiselno življenje, kajti življenje, ki se izteka v smrt in grob, je nesmiselno. Osvobodil nas je za ljubezen do Boga, v tej svobodi pa tudi za ljubezen drug do drugega, za našo medsebojno ljubezen.

Osvobodil nas je, da bi mogli tudi v tem času, v katerem zaradi virusa doživljamo omejitve, v njegovi svobodi odkrivati poti in načine, kako živeti ljubezen. Zato vas vabim, dragi bratje in sestre, da letošnji božični praznik praznujete tako, da vaša ljubezen postane potrpežljiva, dobrotljiva, naj ne išče svojega in ne misli hudega, naj se veseli resnice; naj vse veruje, vse upa, vse prestane. Naj tudi vaša ljubezen nikoli ne mine (prim. 1 Kor 13,4-7). Kajti Bog je ljubezen (1 Jn 4,8).

Dragi bratje in sestre, vsem, čisto vsem voščim blagoslovljen božič, vi pa voščite tistim, ki jih boste v teh dneh srečali ali slišali. Povejte jim, da je rojen Odrešenik. Amen.

Božično voščilo

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit

Za vas objavil:

marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius