Papeževo srečanje z Lidio, ki je preživela Auschwitz

Papeževo srečanje z Lidio, ki je kot triletna deklica preživela Auschwitz
Foto: Vatican News

Med splošno avdienco, 26. maja, se je papež srečal z Lidio Maksymowicz, poljakinjo beloruskega rodu, ki je preživela nacistično taborišče in Mengelejeve poskuse. Papežu je pokazala vtetovirano številko. Za Vatican News je dejala: »S svetim očetom nisva govorila, razumela sva se s pogledom.«

Lidia Maksymowicz ima kot nekdanja zapornica v Auschwitzu na svoji roki vtetovirano številko 70072. Med pozdravi ob koncu splošne avdience jo je pokazala papežu Frančišku. Sveti oče jo je nekaj trenutkov gledal, nato pa se sklonil in jo poljubil na številko, ki jo že 76 let spominja na preživete grozote. Šlo je za papeževo spontano gesto brez besed, ki je Lidio – kot je dejala za Vatican News – »okrepila in spravila s svetom«.

Rodila se je v Belorusiji in bila deportirana v Auschwitz-Birkenau, ko še ni bila stara dve leti. Tri leta je preživela v »otroškem bloku«, kjer so izvajali medicinske poskuse, kot je cepljenje z virusi. Lidia Maksymowicz ni Judinja. Njeno družino so poslali v taborišče, ker so jih sumili sodelovanja s partizani. Formalno je bila beloruska državljanka, vendar so jo v taborišču označili za Poljakinjo.

V Italiji, da bi povedala svojo zgodbo

»S svetim očetom sva se razumela z očmi, ni nama bilo treba ničesar povedati, besede niso bile potrebne,« pojasnjuje Lidia, ki danes živi v Krakovu. Te dni se mudi v Italiji kot gostja združenja La Memoria Viva, ki ima svoj sedež v  Castellamontu blizu Torina, da bi pričevala o svojem življenju. Njena zgodba je predstavljena v dokumentarnem filmu «Deklica, ki ni znala sovražiti«.

Lidia je želela izkoristiti svoj obisk Italije, ki je bil že dolgo načrtovan, a zaradi pandemije večkrat prestavljen, da bi se ustavila tudi v Rimu in se srečala s papežem, za katerega pravi, da ga ima zelo rada: »Po Janezu Pavlu II. imam rada papeža Frančiška. Njegove slovesnosti spremljam po televiziji, vsak dan molim zanj, sem mu zvesta in naklonjena.«

Papeževo srečanje z Lidio, ki je kot triletna deklica preživela Auschwitz
Foto: Vatican News

Dve mami: eno je izgubila v taborišču, druga jo je posvojila

Do srečanja s papežem je prišlo na dan, ko na Poljskem poteka materinski dan, ki je za Lidio še posebej pomemben: »Zame je to poseben dan, saj sem imela dve mami: eno, ki me je rodila in mi je bila vzeta v koncentracijskem taborišču, ko sem bila star tri leta, in mojo poljsko mamo, ki me je posvojila, ko sem bila osvobojena, in ki ji dolgujem svojo rešitev.«

Lidio molitev spremlja vsak dan

Lidia svetemu očetu ni mogla povedati svoje zgodbe, a mu je izročila tri darila, ki simbolizirajo to, kar je zdaj temelj njenega življenja: spomin, upanje in molitev. Spomin, ki ga predstavlja robček z modro-belim trakom in s črko “P” za Poljsko na rdeči trikotni podlagi, ki ga vsi poljski zaporniki uporabljajo na spominskih slovesnostih. Upanje simbolizira slika, ki jo je naslikala njena pomočnica Renata Rechlik in na kateri je Lidia upodobljena kot otrok, kako z roko v roki z mamo od daleč opazujeta vhod v taborišče Birkenau. In še molitev: Lidia je papežu v roke položila rožni venec s podobo svetega Janeza Pavla II. »Z njim molim vsak dan,« dodaja.

V Auschwitz prišla kot triletna deklica

Lidia namreč ni nehala verovati v Boga, kljub vsemu hudemu, ki se je nanjo zgrnilo, ko je bila stara komaj tri leta. Leta 1941 je bila deportirana skupaj z materjo in starimi starši, ki so bili osumljeni sodelovanja s partizani. »Bila sem majhna, zelo majhna, a že z veliko doživetega, potem ko sem videla vojne prizore v nekdanji Sovjetski zvezi. Pripravljena sem bila na bolečino, na zlo, ki so ga ljudje storili drugim ljudem, vendar nisem pričakovala, da bom doživela to, kar sem doživela v Auschwitzu.«

»Deportirali so me z vlakom, ki je bil namenjen živalim, morda niti tem ne. Ko so se vrata odprla, sem videla grozljive prizore. Moja stara starša sta bila ločena od naju in drug od drugega, nato pa poslana v barako z dimnikom, iz katerega se je kadilo in grozno smrdelo. Umazani, lačni in prestrašeni sva z mamo ubogali vojake, ki so kričali nerazumljive besede, psi pa so lajali. Ničesar nisva razumeli, naredili sva vse, kar so nam rekli, bili sva prestrašeni.«

Papeževo srečanje z Lidio, ki je kot triletna deklica preživela Auschwitz
Foto: Vatican News

Lidio so namenili poskusom Josefa Mengeleja

V taborišču sta bili obe opredeljeni kot poljski zapornici, na črtastih uniformah sta imeli našito črko “P”. Mama je bila premeščena v delavsko barako, Lidia pa v »hišo, polno otrok različnih starosti in narodnosti«. To je bila baraka, v kateri je delal zdravnik Josef Mengele, ki so ga že takrat imenovali »angel smrti«. Ta baraka je bila rezervoar, ki ga je Mengele uporabljal za izvajanje svojih poskusov na nosečnicah, dvojčkih in deformiranih ljudeh. Lidijo so mu poslali, ker je bila »lep in zdrav otrok«. Po skoraj osemdesetih letih se ne spomni, kaj je Mengele počel z njenim majhnim telesom, dobro pa se spominja bolečine in njegovega pogleda: »Bil je okruten človek, brez meja in vesti. Iz dneva v dan je pod njegovimi rokami izgubilo življenje mnogo ljudi. Po vojni so bile najdene knjige z navedbami tetoviranih številk, med njimi tudi moja.«

Lidio je mama srečala po 17 letih

Po osvoboditvi je Lidia živela neverjetno življenje: k sebi jo je vzel poljski par, ki je postal njena prava družina, nato je bila premeščena v Rusijo, v Moskvo, kjer so – kot pravi – njeno zgodbo hoteli uporabiti v politične namene, nazadnje pa se je vrnila v Krakov. Leta 1962 je prek Rdečega križa našla svojo mamo: »Nikoli je nisem nehala iskati, čeprav sem mislila, da je mrtva. Po 17 letih sva se spet srečali.« Medtem so čustva poniknila v pesek časa, kakor tudi spomini na tri leta, ki sta jih preživeli skupaj, preden je nek kapo presekal njuno vez. Po toliko letih je bila ta ženska, ki si je medtem ustvarila novo družino, za Lidio lik iz preteklosti, ki pa ga je zelo spoštovala. Objeli sta se, jokali, izmenjali nekaj besed, vendar se je Lidia odločila, da bo ostala s svojo posvojiteljsko družino.

Ta zgodovina se ne sme nikoli več ponoviti

Lidia Maksymowicz danes pravi, da je utrujena, vendar se z vsemi močmi oklepa življenja, saj želi izpolniti svoje poslanstvo: ohraniti spomin pri novih generacijah, ki odraščajo v času, ko se zdi, da se duhovi rasizma in nacionalizma oživljajo. Lidia je preko Vatican News in Radia Vatikan želela dati naslednje sporočilo: »V vaših mladih rokah je prihodnost sveta. Prisluhnite mojim besedam, obiščite Auschwitz in Birkenau ter poskrbite, da se to grozodejstvo ne bo nikoli več ponovilo. Ta zgodovina se ne sme nikoli več ponoviti.«

Vir: Vatican News