Papeževo srečanje s katoliško skupnostjo v Grčiji

Papeževo srečanje s katoliško skupnostjo v Grčiji

Papež Frančišek se je v soboto, 4. decembra, po srečanju z Njegovo blaženostjo Hieronimom II. srečal s katoliškimi škofi, z duhovniki, redovniki in redovnicami, semeniščniki in katehisti v katedrali sv. Dionizija v Atenah. Zbrane je tudi nagovoril.

Govor papeža Frančiška katoliški skupnosti v Grčiji

Dragi bratje škofje,
dragi duhovniki, redovnice in redovniki, bogoslovci,
dragi bratje in sestre, kaliméra sas! [dober večer!]

Iskreno se vam zahvaljujem za dobrodošlico in za pozdravne besede, ki mi jih je namenil msgr. Rossolatos. Sestra, hvala vam za vaše pričevanje: pomembno je, da redovnice in redovniki živijo svoje služenje v tem duhu, z gorečo ljubeznijo, ki postane dar za skupnost, v katero so poslani. Hvala! Hvala tudi Rokosu za lepo pričevanje vere, ki jo živi v družini, v vsakdanjem življenju, skupaj z otroki, ki si kot toliki mladi v nekem trenutku začnejo postavljati vprašanje, se začnejo spraševati, o nekaterih stvareh postanejo nekoliko kritični. Ampak tudi to je dobro, ker nam kot Cerkvi pomaga razmišljati in spreminjati se.

Vesel sem, da se z vami srečam v deželi, ki je dar, dediščina človeštva, na kateri so bili zgrajeni temelji Zahoda. Vsi smo otroci in dolžniki vaše države: brez poezije, literature, filozofije in umetnosti, ki so se razvile tukaj, ne bi mogli spoznati številnih odtenkov človeškega bivanja, ne zadovoljiti mnogih notranjih vprašanj o življenju, ljubezni, bolečini in tudi o smrti.

V strugi te bogate dediščine je bil tukaj na začetku krščanstva vzpostavljen »laboratorij« za inkulturacijo vere, ki ga je vodila modrost mnogih očetov v veri, ki s svojim svetim življenjem in svojimi spisi predstavljajo svetal svetilnik za vernike vseh časov. Če pa se vprašamo, kdo je vzpostavil srečanje med krščanstvom začetkov in grško kulturo, moramo pomisliti na apostola Pavla. On je odprl »laboratorij vere«, ki je sintetiziral ta dva svetova. In to je storil ravno tukaj, kakor pripovedujejo Apostolska dela. Prišel je v Atene, začel oznanjati na trgih in učenjaki tistega časa so ga pripeljali na Areopag (Prim. Apd 17,16-34), ki je bil svet učenjakov tistega časa, starcev, modrecev, ki so presojali vprašanja javnega interesa. Zadržimo se pri tem prizoru in se na svoji poti vere pustimo voditi dvema apostolovima držama, ki sta koristni za naše trenutno izpopolnjevanje vere.

Prva drža je zaupanje. Ko je Pavel oznanjeval, so se nekateri filozofi začeli spraševati, česa jih hoče naučiti ta kvasač (v. 18). Tako so ga imenovali, kvasač: nekdo, ki si izmišljuje stvari in izkorišča dobro vero tistih, ki ga poslušajo. Zato ga odvedejo na Areopag. Ne smemo si torej predstavljati, da so mu odprli odrski zastor. Nasprotno, tja so ga pripeljali, da bi ga spraševali: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni« (v. 19-20). Skratka, Pavla so stisnili v kot.

Te okoliščine njegovega poslanstva v Grčiji so pomembne tudi za nas danes. Apostol se je znašel v kotu. Že nekoliko prej, v Tesaloniki, so ga ovirali pri pridiganju in zaradi nemirov, ki so nastali med ljudstvom. Ker so ga obtožili, da je povzročil nerede, je bil prisiljen ponoči zbežati. Ko je prišel v Atene, ga imajo za kvasača in ga kot neljubega gosta odvedejo na Areopag. Ne doživlja torej ravno zmagoslavnega trenutka; poslanstvo opravlja v težkih razmerah. Morda tudi mi v številnih trenutkih naše poti čutimo utrujenost in včasih razočaranje, da smo majhna skupnost, ali Cerkev z malo močmi, ki se giblje v okolju, ki ji ni vedno naklonjeno. Razmišljajte o Pavlovi zgodbi v Atenah. Bil je sam, v manjšini, nezaželen in s pičlimi možnostmi za uspeh. Vendar ni pustil, da bi ga premagalo malodušje, ni se odpovedal poslanstvu. In ni dovolil, da bi ga prevzela skušnjava pritoževanja in to je zelo pomembno. To je drža pravega apostola: z zaupanjem iti naprej, dajati prednost nemiru nepričakovanih situacij namesto dolgčasu navade in ponavljanja. Pavel ima ta pogum. Od kod se poraja? Iz zaupanja v Boga. Njegov pogum je pogum zaupanja, zaupanja v veličino Boga, ki vedno rad deluje v naši majhnosti.

Dragi bratje in sestre, imejmo zaupanje, ker nas to, da smo majhna Cerkev, dela za zgovorno znamenje evangelija Boga, ki ga je oznanjal Jezus, ki izbere majhne in uboge, ki spreminja zgodovino s preprostimi dejanji ponižnih. Od nas kot Cerkve se ne zahteva duh osvajanja in zmage, veličastnost velikih številk, posvetni sijaj. Vse to je nevarno. Gre za skušnjavo triumfalizma. Od nas se zahteva, da se zgledujemo po gorčičnem zrnu, ki je najnižje, a ponižno in počasi raste, »je najmanjše od vseh semen – pravi Jezus – ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo« (Mt 13,32). Od nas se zahteva, da smo kvas, ki v potrpežljivi in tihi skritosti prekvaša testo sveta po zaslugi nenehnega delovanja Svetega Duha (prim. Mt 13,33). Skrivnost Božjega kraljestva je v majhnih stvareh, v tem, česar se pogosto ne vidi in ne dela hrupa. Apostol Pavel, čigar ime spominja na majhnost, živi v zaupanju, ker je v srce sprejel besede evangelija, tako da je iz njih naredil pouk za brate v Korintu: »Božja slabotnost je močnejša od ljudi«; »Bog si je izbral tisto kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil modre« (1 Kor 1,25.27).

Predragi, radi bi vam torej rekel: blagoslavljajte majhnost in jo sprejmite. Pripravi vas za to, da zaupate v Boga in samo v njega. Biti manjšina – in Cerkev je po vsem svetu manjšina – ne pomeni biti nepomembni, ampak biti bliže poti, ki jo Gospod ljubi, poti majhnosti: kenoze, ponižanja, popuščanja. To je ta synkatabasis Boga v Jezusu Kristusu. Tako zelo se je spustil, da se je skril v gube človeškosti in v rane našega mesa. Rešil nas je tako, da nam je služil. On je namreč – pravi Pavel – »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,7). Tolikokrat smo obsedeni z videzom, s pojavnostjo, vendar »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost« (Lk 17,20). Pomagajmo si obnoviti to zaupanje v Božje delovanje, da ne bomo izgubili navdušenja služenja. Pogum, naprej!

Sedaj bi rad poudaril drugo Pavlovo držo na atenskem Areopagu: sprejemanje. Gre za notranjo naravnanost, ki je potrebna za evangelizacijo, da se ne želi zasesti prostora in življenja drugega, ampak sejati veselo oznanilo v zemljo njegovega bivanja in najprej se naučiti sprejeti ter prepoznati semena, ki jih je Bog že pred našim prihodom položil v njegovo srce. Zapomnimo si: Bog je vedno pred našo setvijo. Evangelizirati ne pomeni polniti prazno posodo, ampak je najprej razkrivanje tistega, kar je Bog že začel uresničevati. To je izredna pedagogika, ki jo je apostol pokazal pred Atenci. Ni jim dejal: »V vsem se motite,« ali pa: »sedaj vas bom naučil resnice«, ampak je začel s sprejemanjem njihovega verskega čuta: »Možje, Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetinje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ‘Nepoznanemu bogu’« (Apd 17,22-23). Apostol svojim sogovornikom prizna njihovo dostojanstvo in sprejme njihov verski čut. Čeprav so bile atenske ulice polne malikov, kar »ga je v dno duše prizadelo« (prim. v. 16), Pavel sprejema željo po Bogu, skritem v srcih teh ljudi in jim želi s prijaznostjo podariti začudenje vere. Njegov slog ni vsiljiv, ampak ponujajoč. Ne temelji na prozelitizmu, ampak na Jezusovi krotkosti. To je mogoče, ker ima Pavel duhovni pogled na stvarnost: Veruje, da Sveti Duh deluje v človekovem srcu onkraj verskih oznak. Slišali smo Rokosovo pričevanje. Otroci se v nekem trenutku nekoliko oddaljijo od verskega življenja, toda Sveti Duh je deloval in še naprej deluje, in tako zelo verjamejo v edinost, v bratstvo z bližnjim. Duh vedno deluje onkraj tega, kar se vidi na zunaj, zapomnimo si to! Apostolova drža se v vseh časih začne s sprejemanjem drugega: zapomnimo si, da »milost predpostavlja kulturo in Božji dar se učloveči v kulturi tistega, ki ga sprejme« (Veselje evangelija, 115). Ni abstraktne milosti, ki kroži v naših glavah. Ne, milost je vedno udejanjena v neko kulturo, tam postane meso.

Glede Pavlovega obiska na Areopagu je Benedikt XVI. dejal, da nam morajo biti zelo pri srcu agnostiki ali ateisti, a da moramo biti previdni, ker se, »ko govorimo o novi evangelizaciji, ti ljudje lahko prestrašijo. Sami sebe nočejo videti kot objekt poslanstva in se ne odpovedati svobodi misli in volje« (Nagovor rimski kuriji, 21. decembra 2009). Tudi od nas se danes zahteva odnos, drža sprejemanja, slog gostoljubnosti, srce, ki ga oživlja želja po ustvarjanju občestva med človeškimi, kulturnimi, verskimi razlikami. Izziv je razviti strast za skupaj, ki nas vodi – katoličane, pravoslavne, brate in sestre drugih veroizpovedi – da poslušamo drug drugega, da skupaj sanjamo in delamo, da negujemo »mistiko« bratstva (prim. Veselje evangelija, 87). Minula zgodovina še vedno ostaja odprta rana na poti tega sprejemajočega dialoga, vendar pogumno sprejmimo današnji izziv!

Dragi bratje in sestre, sv. Pavel je tukaj na grških tleh pokazal svoje vedro zaupanje v Boga in zaradi tega je bil sprejemljiv do areopagitov, ki so sumili vanj. S tema dvema držama je oznanjal tistega Boga, ki je bil njegovim sogovornikom neznan. Uspelo mu je predstaviti Božje obličje, ki je po Jezusu Kristusu v srce sveta posejal seme vstajenja, univerzalno pravico do upanja. Ko Pavel oznanja to veselo vest, ga je večina zasmehovala, naj se pobere. »Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagit, potem žena po imenu Damaris in še nekaj drugih« (Apd 17,34). Večina odide; mali ostanek se pridruži Pavlu, med njimi Dionizij, po katerem se imenuje ta katedrala! Mali ostanek, a tako Bog tke niti zgodovine od takrat do vas danes. Iz vsega srca vam želim, da nadaljujete delo vašega zgodovinskega laboratorija vere, in to počnite s tema dvema sestavinama: z zaupanjem in sprejemanjem, da bi evangelij okušali kot doživetje veselja in bratstva. Nesel vas bom s seboj v ljubezni in molitvi. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame. O Theós na sas avloghi! [Bog vas blagoslovi!]

Vir: Vatican News

Za vas objavil:

Marko
marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius