Papeževa poslanica: Še v starosti rodijo sadove

Papeževa poslanica: »Še v starosti rodijo sadove«
Foto: Vatican Media

Poslanica svetega očeta Frančiška za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali 24. julija 2022.

Papeževa poslanica: »Še v starosti rodijo sadove«

Predraga, predragi!
Vrstica 92. psalma »še v starosti rodijo sadove« (v. 15) je vesela novica, je resnični »evangelij«, ki ga ob drugem svetovnem dnevu starih staršev lahko oznanimo svetu. Nasprotuje temu, kar svet misli o tem življenjskem obdobju; in tudi glede resigniranega zadržanja nekaterih izmed nas, ostarelih, ki gredo naprej z malo upanja in od prihodnosti ne pričakujejo ničesar več.

Mnogi se bojijo starosti. Imajo jo za neke vrste bolezen, s katero se je bolje izogniti kakršnemu koli stiku: stari se nas ne tičejo – mislijo – in je primerno, da ostanejo čim dlje, po možnosti skupaj, v ustanovah, ki poskrbijo zanje in nas obvarujejo pred njihovimi mukami. To je kultura »odmetavanja«: tista miselnost, zaradi katere se slabotnejši in neznanci v svoji krhkosti počutijo drugačne, medtem ko nas opravičuje, da si predstavljamo ločene poti med »nami« in »njimi«. V resnici pa je dolgo življenje – tako uči Sveto pismo – blagoslov in stari niso zavrženci, do katerih bi morali vzdrževati razdaljo, ampak živa znamenja Božje dobrotljivosti, ki daje življenje v izobilju. Blagor hiši, ki varuje starejše. Blagor družini, ki spoštuje svoje stare starše!

Starost je dejansko obdobje, ki ga težko razumemo celo mi, ki ga živimo. Kljub temu, da pride po dolgi poti, nas ni nihče pripravil na soočenje z njo, skoraj se zdi, da nas preseneti. Bolj razvite družbe za to življenjsko obdobje porabijo zelo veliko, vendar ne pomagajo pri njegovi razlagi: nudijo načrte pomoči, ne pa projektov bivanja.[1] Zato je težko gledati v prihodnost in zaznati obzorje, h kateremu naj se iztezamo. Po eni strani smo v skušnjavi, da bi izgnali starost, ko skrivamo gube in se pretvarjamo, da smo vedno mladi, po drugi strani pa se zdi, da ni moč storiti drugega, kot da živimo v razočaranju, vdani v misel, da ne moremo več »roditi sadov«.

S koncem delovnih aktivnosti in neodvisnostjo otrok zmanjkajo razlogi, za katere smo porabili veliko svojih moči. Zavest o pojemanju moči ali pojav bolezni lahko spravijo v krizo našo gotovost. Zdi se, da nam svet – s svojimi hitrimi časi, s katerimi težko držimo korak – ne pušča drugih možnosti in nas vodi k ponotranjenju ideje o odmetu. Tako se dviga v nebo molitev psalma: »Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti« (71,9).

Vendar nas isti psalm – ki izsledi Gospodovo prisotnost v različnih obdobjih obstoja – vabi, naj še naprej upamo: ko bo prišla starost in beli lasje, nam bo On še vedno dajal življenje in ne bo pustil, da bi nas premagalo zlo. Če bomo zaupali vanj, bomo našli moč, da bomo pomnožili hvalo (prim. vv. 14-20) in odkrili bomo, da staranje ni samo naravno poslabšanje telesa ali neizogibno minevanje časa, ampak je dar dolgega življenja. Staranje ni kazen, ampak blagoslov!

Zato moramo bdeti nad seboj in se naučiti živeti dejavno starost tudi z duhovnega vidika, ko gojimo svoje notranje življenje s stanovitnim branjem Božje Besede, vsakdanjo molitvijo, z domačnostjo z zakramenti in udeležbo pri bogoslužju. Skupaj z odnosom do Boga pa so odnosi z drugimi: najprej z družino, otroki, vnuki, ki jim izkazujemo svojo skrbno naklonjenost; pa tudi z revnimi in trpečimi ljudmi, ki jim postanemo bližnji s konkretno pomočjo in z molitvijo. Vse to nam bo pomagalo, da se ne bomo počutili zgolj gledalci v gledališču sveta, da se ne bomo omejili na »balkonarstvo«, na stati pri oknu. Z izostritvijo naših čutov za spoznavanje Gospodove prisotnosti[2] bomo kot »zeleneča oljka v hiši Božji« (prim. Ps 52,10), bomo lahko blagoslov za tiste, ki živijo poleg nas.

Starost ni nekoristen čas, v katerem bi se lahko umaknili in potegnili vesla v čoln, ampak je čas, v katerem lahko še vedno obrodimo sadove. Čaka nas novo poslanstvo in nas vabi, naj obrnemo pogled v prihodnost. »Posebna občutljivost nas, starih, starostnega obdobja bi morala zaradi pozornosti, misli in čustev, ki nas delajo človeške, ponovno za mnoge postati poklic. In to bo ljubezenska odločitev starih do novih rodov.«[3] To je naš prispevek za revolucijo nežnosti,[4] za duhovno in neoboroženo revolucijo, za katero vabim vas, dragi stari starši in ostareli, da postanete njeni nosilci.

Svet doživlja čas hude preizkušnje, ki ga je najprej zaznamoval nepričakovan vihar pandemije, potem pa vojna, ki prizadene mir in razvoj v svetovnem merilu. Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v času, ko izginja generacija, ki jo je doživela v preteklem stoletju. In te velike krize nas lahko naredijo neobčutljive za dejstvo, da obstajajo še druge »epidemije« in druge razširjene oblike nasilja, ki ogrožajo človeško družino in naš skupni dom.

Zaradi vsega tega smo potrebni globoke spremembe, spreobrnjenja, ki naj demilitarizira naša srca, ko vsakemu omogoči, da v drugem spozna brata. In mi, stari starši in ostareli, imamo veliko odgovornost: da naučimo moške in ženske našega časa, da bodo videli druge z istim prizanesljivim in nežnim pogledom, s kakršnim gledamo svoje vnuke. Izbrusili smo svojo človeškost s prevzemom skrbi za bližnjega in danes smo lahko učitelji mirnega in pozornega načina življenja do slabotnejših. Naš način življenja bodo morda lahko zamenjali za šibkost ali popustljivost, vendar bodo krotki in ne agresivni ter sleparski podedovali zemljo (prim. Mt 5,5).

Eden od sadov, ki smo jih poklicani obroditi, je varovati svet. »Vsi smo prišli s kolen starih staršev, ki so nas držali v naročju«;[5] danes pa je čas, da na svojih kolenih – s konkretno pomočjo ali tudi samo z molitvijo – skupaj s svojimi držimo še toliko prestrašenih vnukov, ki jih še nismo srečali in ki morda bežijo pred vojno ali trpijo zaradi nje. Varujmo v svojih srcih – kot je to počel sveti Jožef, nežni in skrbni oče – malčke iz Ukrajine, Afganistana, Južnega Sudana …

Mnogi med nami so razvili modro in preprosto zavest, ki jo svet tako zelo potrebuje: ne rešimo se sami, sreča je kruh, ki ga jemo skupaj. Pričujmo o tem tistim, ki se slepijo, da bodo svojo osebno uresničitev in uspeh našli v nasprotovanju. To zmorejo vsi, tudi najbolj slabotni: ko se pustimo negovati – pogosto ljudem, ki prihajajo iz drugih držav – je način, da povemo, da živeti skupaj ni samo mogoče, ampak je tudi potrebno.

Drage babice in dragi dedki, dragi ostareli, v tem našem svetu smo poklicani, da smo tvorci revolucije nežnosti! Storimo to in se naučimo vedno bolje uporabljati najbolj dragoceno orodje, ki ga imamo in ki je najbolj primerno za našo starost: molitev. »Še mi malo postanimo pesniki molitve; uživajmo v iskanju svojih besed, ponovno si prisvojimo tistih, ki nas jih uči Božja Beseda.«[6] Naša zaupna prošnja lahko veliko stori: lahko spremlja krik bolečine tistega, ki trpi in lahko pomaga spreminjati srca. Lahko postanemo stalen »zbor« velikega duhovnega svetišča, v katerem prošnja molitev in zahvalna pesem podpirata skupnost, ki dela in se bojuje na polju življenja.«[7]

Zato je Svetovni dan starih staršev in ostarelih priložnost, da še enkrat z veseljem povemo, da želi Cerkev praznovati skupaj s tistimi, ki jih je Gospod – kakor pravi Sveto pismo – »nasitil z dnevi«. Praznujmo ga skupaj! Vabim vas, da ta dan oznanite v svojih župnijah in skupnostih; pojdite iskat ostarele, ki so osamljeni doma ali v domovih, kjer živijo. Poskrbimo, da tega dne nihče ne bo preživljal v samoti. Če imamo nekoga, ki ga lahko pričakuje, lahko spremeni dneve nekoga, ki od prihodnosti ne pričakuje nič več dobrega; iz prvega srečanja se lahko rodi novo prijateljstvo. Obiskovati ostarele je delo usmiljenja našega časa!

Prosimo Marijo, Mater nežnosti, naj iz vseh nas naredi tvorce revolucije nežnosti, da bomo skupaj osvobodili svet teme samote in demona vojne.

Naj vas vse in vaše drage doseže moj blagoslov z zagotovilom moje ljubeče bližine. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 3. maja 2022, na praznik svetih apostolov Filipa in Jakoba.

FRANČIŠEK

Vir: Katoliška cerkev

Za vas objavil:

marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius