15. decembra je mamica pripovedovala zgodbo o palici.
Bilo je že pozno. Medo in jagnje sta bila že zelo zaspana. Iskala sta mesto, kjer bosta varno prenočila. V nočno tišino je sem in tja zarezal le sovji skovik. Postajalo je vedno hladneje, oddaljeno volčje zavijanje pa ju je začelo navdajati s strahom. Mali medo je obupoval. »Zakaj sem se sploh odločil in šel na to dolgo potovanje? Morda bi moral odnehati in se vrniti domov?« Tedaj je skozi meglo zasvetil žarek medle svetlobe. Šla sta mu naproti in pred seboj kmalu zagledala majhno kočo. Medvedek je čisto tiho potrkal na vrata. »Kdo trka?« se je iz koče oglasil glas stare ženice. »Jagnje in medvedek, ki sva na poti v Betlehem,« je odvrnil medvedek. Žena je odprla vrata in ju povedla do mize, ki je bila bogato obložena s hrano. »Pričakovala sem vaju. Pridita, postrezita si.«
Medo in jagnje sta od presenečenja ostala brez besed. Sedla sta za mizo in se do sitega najedla. Nato sta legla na tla h kaminu in v hipu zaspala. Ko sta se naslednje jutro prebudila, nikjer nista mogla najti žene, da bi se ji lahko zahvalila za dobroto. Zato sta se znova odpravila na pot.
Ko sta se v daljavi še enkrat ozrla proti hiši, te ni bilo več. Na njenem mestu je na tleh ležala le palica. Medvedek jo je pobral in z jagnjetom sta nadaljevala pot v Betlehem.
»Še dobro, da medvedek ni obupal in se vrnil domov,« je ugotovil Benjamin. »Ja, vera in pogum preženeta vsak obup,« mu je odvrnila mamica.
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
