»Na današnjo nedeljo nam evangelist Marko predstavlja pripoved o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki ju je Jezus storil dvema ženama: hčeri enega od predstojnikov shodnice, ki mu je bilo ime Jair, ter ženi, ki je trpela zaradi krvavitve (prim. Mr 5,21-43). Ta dva dogodka vsebujeta dva nivoja branja. Najprej čisto fizični nivo: Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj.
Jezus ji je rekel: ‘Ne boj se, samo veruj’
V prvem dogodku, je Jezus ob novici, da je Jairjeva hči umrla, rekel predstojniku shodnice: ‘Ne boj se, samo veruj’ (Mr 5,36), ga vzel s seboj tja, kjer je bila deklica in vzkliknil: ‘Deklica, rečem ti, vstani’ (v. 41). Deklica je tako vstala in hodila. Sveti Hieronim razlaga te besede tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: ‘Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame: to, da si ozdravela, ni bilo odvisno od tvojih kreposti’ (Homilije o Markovem evangeliju, 3).
‘Hči, tvoja vera te je rešila’
Drugi dogodek žene, ki jo je prizadela krvavitev, ponovno pokaže na to, da je Jezus prišel osvobodit človeško bitje v njegovi celoti, saj se čudež dogodi v dveh stopnjah. Naprej je fizično ozdravljenje, a tesno povezano z globljim ozdravljenjem, ki podari Božjo milost tistemu, ki se Mu v veri odpre. Jezus je rekel ženi: ‘Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!’ (Mr 5,34).
Ti pripovedi o ozdravljenju nas vabita, naj prerastemo čisto horizontalni in materialistični pogled na življenje. Boga namreč prosimo za številne rešitve težav, konkretnih potreb, kar je seveda prav, toda to, kar moramo vztrajno prositi, je vedno bolj čvrsta vera, da bi Gospod prenovil naše življenje ter trdno zaupanje v njegovo ljubezen, v njegovo previdnost, ki nas nikoli ne zapusti.
Ob Jezusu, pozornem na človeško trpljenje, pomislimo tudi na vse tiste, ki pomagajo bolnikom nositi njihov križ, posebej na zdravnike, zdravstvene delavce ter tiste, ki skrbijo za vesko oskrbo po bolnišnicah. Ti so ‘zaloge ljubezni’, saj prinašajo trpečim vedrino in upanje. V okrožnici Bog je ljubezen, sem opozoril, da je za to dragoceno službo potrebna predvsem poklicna pristojnost. Ta je prva in osnovna, vendar pa sama ne zadošča, saj gre za človeška bitja, ki potrebujejo človeškost in pozornost srca. ‘Zato je potrebno, da imajo delavci na tem področju skupaj s poklicno izobrazbo tudi ‘vzgojo srca’. Potrebno jih je voditi k tistemu srečanju z Bogom v Kristusu, ki v njih prebudi ljubezen ter jim odpre dušo za drugega’ (prim. CD 112,31).
Prosimo Devico Marijo, naj spremlja na našo pot vere ter naše prizadevanje za konkretno ljubezen, posebej do tistega, ki je v stiski in hkrati jo prosimo za materinsko priprošnjo za naše brate in sestre, ki trpijo na telesu in v duhu.«
Vera je hipostaza tistega, kar upamo; dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo
Benedikt XVI. v drugem delu knjige Jezus iz Nazareta v poglavju o Jezusovem vstajenju iz smrti torej o osrednji vsebini naše vere, piše: »V resnici, če bi šlo pri Jezusovem vstajenju samo za čudež oživljenega trupla, se nas to navsezadnje ne bi tikalo. Jezusovo vstajenje tedaj ne bi bilo pomembnejše, kakor je ponovna oživitev klinično mrtvih z umetnostjo zdravnikov. Na svetu kot takšnem in na našem bivanju se ne bi nič spremenilo. Čudež ponovno oživljenega trupla bi pomenil,da je bilo Jezusovo vstajenje isto kakor obuditev mladeniča iz Naima, Jairove hčere ali Lazarja. Po bolj ali manj kratkem obdobju so se ti vrnili v svoje dotedanje življenje, da bi nato nekoč pozneje dokončno umrli.«
Sveti oče je v okrožnici Rešeni v upanju na podlagi definicije vere, ki je podana v pismu Hebrejcem pojasnil pravi pomen pojma vere, kot je v Novi zavezi, v nasprotju z danes splošno razširjenim pojmovanjem. Tako bomo bolje razumeli vero žene, ki je krvavela, se hotela dotakniti roba Jezusovega plašča ter bila ozdravljena. Jezus ji je namreč rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge.« (Mr 5,34), ter Jezusovo spodbudo predstojniku shodnice: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36).
»V 11. poglavju Pisma Hebrejcem (v. 1) je nekakšna opredelitev vere, ki vero tesno prepleta z upanjem. Stavek se glasi: »Vera je hipostaza tistega, kar upamo; dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo.« Za cerkvene očete in teologe srednjega veka je bilo jasno, da je bilo grško besedo hypostasis treba v latinščini prevesti s substantia. Vera je ‘substanca’ stvari, ki jih pričakujemo; dokaz za nevidne reči. Tomaž Akvinski razlaga to, ko uporablja izrazoslovje filozofskega izročila, v katerem je, takole: vera je ‘habitus’, to se pravi trajna naravnanost duha, po kateri se v nas začenja večno življenje in privede razum do tega, da pritrdi tistemu, česar ne vidi. Pojem ‘substance’ je torej prilagojen tako, da je v nas po veri začetno, mogli bi reči, v jedru – torej po ‘substanci’ –, navzoče že tisto, kar upamo: celotno resnično življenje.
In prav zato, ker je stvar sama že tu, ustvarja ta navzočnost prihodnjega tudi gotovost: to prihajajoče še ni vidno v zunanjem svetu (se ne »prikaže«), toda s tem, da prihajajoče nosimo v sebi kot začenjajočo se in dinamično resničnost, nastane že sedaj uvid… Vera ni samo osebno stegovanje po prihajajočem, ki je še docela nenavzoče. Vera nam nekaj daje. Vera nam že zdaj daje nekaj od pričakovane resničnosti, in ta pričakovana resničnost je tista, ki nam postane ‘dokaz’ za tisto, česar še ne vidimo. Vera priteguje prihodnost v sedanjost, tako da ni več čisti ‘še ne’. To, da obstaja prihodnost, spreminja sedanjost. Prihodnje se dotika sedanjosti in tako se prihodnje preliva v zdajšnje in prihodnje.«
Vir: Hozana
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius