Molitveno srečanje v marijanskem svetišču Ta’ Pinu

Molitveno srečanje v marijanskem svetišču Ta’ Pinu

Sveti oče se je v soboto, 2. aprila, popoldan odpravil v narodno marijansko svetišče Ta’ Pinu na otoku Gozo, kjer je potekalo molitveno srečanje. Med homilijo je povabil, naj ob Mariji in Janezu pod križem premišljujemo o novem začetku, ki izhaja iz »Jezusove ure«. To so začetki Cerkve, kjer lahko ponovno odkrijemo bistvo vere in se učimo umetnosti sprejemanja.

Ob prihodu je pred Marijino podobo položil zlato vrtnico ter zmoli tri zdravamarije. Pozdravil in blagoslovil je bolnike, ki so bili navzoči v cerkvi ter odšel na ploščad pred svetiščem, kjer ga je pričakalo okoli 3000 vernikov. Uvodnim pozdravom in prebranemu evangeljskemu odlomku so sledila štiri pričevanja: zakonca Sandi in Domenico sta spregovorila o soočanju s preizkušnjo težke bolezni v moči vere, Jennifer o svoji izkušnji Marijine bližine ter o pomenu svetišča Ta’ Pinu za Maltežane, Francesco pa o izzivih, s katerimi se v današnji družbi soočajo katoličani na Malti.

Homilija papeža Frančiška

Pod križem sta Marija in Janez. Mati, ki je rodila Božjega Sina, je žalostna zaradi njegove smrti medtem ko svet obdaja tema; ljubljeni učenec, ki je vse pustil, da bi mu sledil, sedaj neomajno stoji ob vznožju križanega Učitelja. Vse se zdi izgubljeno, zdi se, da je vse za vedno končano. In medtem ko vzame nase rane človeštva, Jezus moli: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,26; Mc 15,34) To je tudi naša molitev v trenutkih življenja, ki so zaznamovani s trpljenjem; to je molitev, ki se vsak dan dviga k Bogu iz vajinega srca, Sandi in Domenico: hvala za vztrajnost vajine ljubezni in za vajino pričevanje vere!

In vendar Jezusova ura – ki je v Janezovem evangeliju ura smrti na križu – ne predstavlja zaključka zgodovine, ampak zaznamuje začetek novega življenja. Ob križu namreč zremo usmiljeno ljubezen Boga, ki nam na široko razprostre roke in nas po smrti Zveličarja odpre za veselje večnega življenja. V uri konca se razkriva življenje, ki se začenja; iz tiste ure smrti se začenja druga ura, polna življenja: to je čas Cerkve, ki se rojeva. Iz tiste prvotne celice bo Gospod zbral ljudstvo, ki bo še naprej hodilo po zahtevnih poteh zgodovine in bo v srcu nosilo tolažbo Svetega Duha, s katero more obrisati solze človeštva.

Bratje in sestre, iz tega svetišča Ta’ Pinu lahko skupaj premišljujemo o novem začetku, ki izhaja iz Jezusove ure. Tudi na tem mestu je pred tem čudovitim svetiščem, ki ga vidimo danes, stala le majhna kapela, ki je bila zapuščena. Določeno je bilo, da jo bodo porušili: zdelo se je, da je konec. Vendar pa je niz dogodkov spremenil potek stvari, kakor da bi Gospod tem prebivalcem želel reči: »Ne bodo ti več rekli Zapuščena, tvoji deželi ne bodo več rekli Osamljena, temveč te bodo imenovali V njej je moja radost in tvojo deželo Omožena.« (Iz 62,4) Tista cerkvica je postala svetišče, cilj romarjev in izvir novega življenja. Na to si nas spomnila ti, Jennifer: tukaj mnogi Mariji izročijo svoje trpljenje in svoje veselje, vsi se čutijo sprejeti. Kraj, za katerega se je zdelo, da je izgubljen, danes v Božjem ljudstvu ponovno oživlja vero in upanje.

V tej luči skušajmo tudi mi razumeti povabilo Jezusove ure, tiste ure zveličanja. Pravi nam, da smo se zato, da bi obnovili svojo vero in poslanstvo skupnosti, poklicani vrniti k tistemu začetku, k porajajoči se Cerkvi, ki jo vidimo pod križem v Mariji in Janezu. Vendar pa kaj pomeni vrniti se k tistemu začetku? Kaj pomeni vračanje k izvoru?

Predvsem gre za to, da bi ponovno odkrili bistvo vere. Vrniti se k izvorni Cerkvi ne pomeni gledati nazaj, da bi posnemali cerkveni model prve krščanske skupnosti. Ne moremo preskočiti zgodovine, kakor da Gospod ne bi govoril in storil velikih stvari tudi v življenju Cerkve v stoletjih, ki so sledila. Prav tako ne pomeni biti preveč idealistični in si predstavljati, da v tisti skupnosti ni bilo težav; nasprotno, beremo, da učenci razpravljajo in pridejo celo do spora med seboj ter da ne razumejo vedno Gospodovega nauka. Vrniti se k izvirom pomeni ponovno obuditi duha prve krščanske skupnosti, to je vrniti se v srce in ponovno odkriti središče vere: odnos z Jezusom in oznanilo njegovega evangelija vsemu svetu. To je bistveno! Veselje Cerkve je torej evangelizacija.

Vidimo namreč, da po uri Jezusove smrti prvi učenci – kot sta Marija Magdalena in Janez – po tem, ko so videli prazen grob, ne da bi izgubljali čas, s trepetajočim srcem tečejo, da bi oznanili blagovest o vstajenju. Jok bolečine pod križem se spremeni v veselje oznanila. In mislim tudi na apostole, o katerih piše: »Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.« (Apd 5,42) Glavna skrb Jezusovih učencev ni bil ugled skupnosti in njenih služabnikov, družbeni vpliv, izpopolnjenost bogoslužja. Ne. Naprej jih je vodilo oznanjevanje in pričevanje Kristusovega evangelija (prim. Rim 1,1), ker je veselje Cerkve evangelizirati.

Bratje in sestre, Cerkev na Malti se ponaša z dragoceno zgodovino, iz katere je mogoče zajemati mnoga pastoralna in duhovna bogastva. Vendar pa življenje Cerkve – tega se vedno spominjajmo – ni nikoli samo »pretekla zgodovina, katere se je treba spominjati«, ampak »velika prihodnost, ki jo je potrebno zgraditi«, poslušni Božjim načrtom. Ne more nam zadostovati vera, ki jo sestavljajo običaji, ki se prenašajo iz roda v rod, slovesna praznovanja, lepi ljudski dogodki, močni in čustveni trenutki; potrebujemo vero, ki je utemeljena in se prenavlja v osebnem srečanju s Kristusom, v vsakodnevnem poslušanju njegove Besede, v dejavni soudeležbi v življenju Cerkve, v duši ljudske pobožnosti.

Kriza vere, apatičnost verske prakse, zlasti v obdobju po pandemiji, in ravnodušnost številnih mladih glede Božje navzočnosti niso vprašanja, ki jih moramo »posladkati« s tem, da bi mislili, da konec koncev določen duh vere še vedno kljubuje. Včasih je lahko namreč ogrodje versko, vendar pa se za tistim oblačilom vera stara. Elegantna garderoba verskih navad namreč ne ustreza vedno živi veri, ki jo razvnema dinamičnost evangelizacije. Biti moramo pozorni, da se verske prakse ne bi omejile na ponavljanje repertoarja iz preteklosti, ampak bodo izražale vero, ki bo živa, odprta in bo širila veselje evangelija, ki bo sposobna širiti veselje evangelija, kajti veselje Cerkve je evangelizirati.

Vem, da ste s sinodo začeli proces prenove, in zahvaljujem se vam za to pot. Bratje in sestre, zdaj je ura, da se vrnemo k tistemu začetku, pod križem, da gledamo prvo krščansko skupnost. Da bi bili Cerkev, ki ji je pri srcu prijateljstvo z Jezusom in oznanjevanje njegovega evangelija, ne pa iskanje prostora in pozornosti; Cerkev, v središču katere je pričevanje in ne verske navade; Cerkev, ki želi iti vsem naproti s prižgano svetilko evangelija, ne pa biti zaprt krog. Ne bojte se stopiti – kakor to že počnete – na nove, morda celo tvegane poti evangelizacije in oznanjevanja, ki se dotaknejo življenja.

Poglejmo še začetke, Marijo in Janeza pod križem. Ob izvoru Cerkve je njuno vzajemno dejanje izročitve. Gospod namreč vsakega izmed njiju izroči v skrb drugemu: Janeza Mariji in Marijo Janezu, tako da jo je od tiste ure »učenec vzel k sebi.« (Jn 19,27) Vrniti se na začetek prav tako pomeni razviti umetnost sprejemanja. Zadnje Jezusove besede s križa, ki so namenjene Materi in Janezu, spodbujajo, da bi sprejemanje postalo večni slog učenčevstva. Ni šlo namreč zgolj za dejanje sočutja, zaradi katerega je Jezus zaupal svojo mater Janezu, da ne bi ostala sama po njegovi smrti, ampak za konkretno navodilo, kako živeti največjo zapoved, zapoved ljubezni. Češčenje Boga poteka skozi bližino do brata.

Kako pomembna je v Cerkvi ljubezen med brati in sprejemanje bližnjega! Gospod nas na to spomni v uri križa, ko Marija in Janez sprejmeta drug drugega,  ter krščansko skupnost vseh časov spodbuja, naj ne izgubi te prednostne naloge. »glej, tvoj sin,« »glej tvoja mati« (v. 26.27); kot bi rekli: rešeni ste z isto krvjo, ste ena družina, zato sprejmite drug drugega, ljubite se med seboj, zdravite rane drug drugemu. Brez sumničenj, razdeljenosti, govoric, blebetanja in nezaupanja. Bratje in sestre, udejanjate »sinodo«, to je »hodite skupaj«. Kajti Bog je navzoč tam, kjer vlada ljubezen!

Dragi prijatelji, vzajemno sprejemanje, ne zgolj iz formalnosti, ampak v Kristusovem imenu, je nenehen izziv. Je izziv predvsem za naše cerkvene odnose, saj naše poslanstvo obrodi sadove, če delujemo v prijateljstvu in bratskem občestvu. Malta in Gozo sta dve lepi skupnosti: tako kot sta bila Marija in Janez! Naj bodo Jezusove besede na križu torej vaša zvezda vodnica, da boste drug drugega sprejemali, ustvarjali domačnost in delali v občestvu! Vedno je potrebno v evangelizaciji iti naprej, kajti veselje Cerkve je evangelizirati.

Vendar pa je sprejemanje tudi pokazatelj tega, koliko je Cerkev dejansko prežeta z duhom evangelija. Marija in Janez se ne objameta in sprejmeta v toplem zavetju dvorane zadnje večerje, ampak pod križem, na tistem temnem kraju, kjer so bili ljudje obsojeni in križani kot hudodelci. Tudi mi se ne moremo objemati le med seboj, v zavetju naših lepih cerkva, medtem ko zunaj toliko bratov in sester trpi in so križani zaradi bolečine, bede, revščine in nasilja. Nahajate se na  ključni geografski legi, s pogledom na Sredozemsko morje, ki je težišče, ki privlači, in sidro rešitve za mnoge ljudi, ki jih viharji življenja premetavajo in iz različnih razlogov prihajajo na vaše obale. V obličju teh ubogih ljudi se vam kaže sam Kristus. To je izkusil apostol Pavel, ki so ga po strašnem brodolomu vaši predniki  toplo sprejeli. V Apostolskih delih piše: »Tamkajšnji domačini so nas neverjetno ljubeznivo sprejeli. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem.« (Apd 28,2)

To je evangelij, ki smo ga poklicani živeti: sprejemati, biti strokovnjaki  človečnosti, prižigati ognje nežnosti, ko trpečim preti mraz življenja. Tudi v tem primeru se je iz dramatične izkušnje rodilo nekaj pomembnega, saj je Pavel oznanjal in širil evangelij, kasneje pa so mu sledili številni oznanjevalci, pridigarji, duhovniki in misijonarji, gnani od Svetega duha, da bi evangelizirali, da bi prinašali veselje Cerkve, ki je evangelizirati. Njim bi rad izrekel posebno zahvalo, torej tem evangelizatorjem, številnim malteškim misijonarjem, ki po vsem svetu širijo veselje evangelija; mnogim duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vsem vam. Kot je dejal vaš škof, msgr. Teuma, ste majhen otok, ki pa ima veliko srce. Ste zaklad v Cerkvi in za Cerkev. Da bi ga ohranili, se je potrebno vrniti k bistvu krščanstva: k ljubezni do Boga, ki je gibalo našega veselja in nas spodbuja, da gremo ven in hodimo po poteh sveta; k sprejemanju bližnjega, ki je naše najpreprostejše in najlepše pričevanje v svetu. Tako torej pojdite naprej po poteh sveta, kajti veselje Cerkve je evangelizirati.

Naj vas Gospod spremlja na tej poti in naj vas vodi Sveta Devica. Naj ona, ki je naročila molitev treh zdravamarij, da bi nas spomnila na svoje materinsko srce, v nas, njenih otrocih, ponovno zaneti ogenj poslanstva in željo, da bi skrbeli drug za drugega. Marija naj vas varuje in spremlja pri evangelizaciji.

Vir: Vatican News

Za vas objavil:

marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius