Misli papeža Benedikta XVI. – Sv. Rešnje telo in kri

sveto Rešnje telo

Med velikonočno večerjo na večer pred svojim trpljenjem je Gospod vzel kruh v svoje roke, kot je zapisano v Markovem evangeliju, in potem, ko ga je blagoslovil, je kruh razlomil, jim ga dal in rekel: ‘Vzemite, to je moje telo’ (Mr 14,22). Nato je vzel kelih, se zahvalil, ga podal učencem in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: ‘To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge’ (Mr 14,24). V teh besedah je povzeta vsa zgodovina Boga z ljudmi. V tem ni vključena in razložena le preteklost, ampak tudi prihodnost, to je prihod Božjega kraljestva na svet. Kar Jezus govori, niso zgolj besede. Kar govori, je dogodek, osrednji dogodek zgodovine sveta in našega osebnega življenja.

Vzemite, to je moje telo

Te besede so neizčrpne. V tej uri bi rad z vami razmislil le o enem samem vidiku. Jezus je kot znamenje svoje navzočnosti izbral kruh in vino. Z vsakim teh dveh znamenj se podarja ves, ne le del sebe. Vstali ni razdeljen. Je ena oseba, ki se nam po znamenjih približa in se združi z nami. Vsako od teh znamenj pa na svoj način predstavlja poseben vidik njegove skrivnosti in nam spregovorita z njima značilno pojavnostjo, da se naučimo nekoliko bolje razumeti skrivnost Jezusa Kristusa. Med procesijo in češčenjem gledamo na posvečeno hostijo, najpreprostejšo vrsto kruha in hrano, ki sestoji le iz nekaj moke in vode. Kot takšen je namreč hrana ubogih, katerim je Gospod najprej namenil svojo bližino. Molitev, s katero Cerkev ta kruh med mašnim bogoslužjem izroča Gospodu, ga označi kot sad zemlje in človeškega dela. V njem je človeški trud, vsakdanje delo tistega, ki obdeluje zemljo, ki seje in žanje in končno pripravi kruh. Vendar pa kruh ni edino in zgolj naš proizvod, nekaj, kar smo naredili mi; je sad zemlje in zato tudi dar. Kajti dejstvo, da zemlja rodi sad, ni naša zasluga; edino Stvarnik ji je lahko dal rodovitnost. In zdaj lahko to molitev Cerkve še nekoliko razširimo in rečemo: Kruh je sad zemlje in obenem dar neba.

Vendar še nismo do konca razložili sporočila tega znamenja kruha. Njegovo najglobljo skrivnost je Gospod nakazal na cvetno nedeljo, ko so mu naznanili željo nekaterih Grkov, da bi ga srečali. V njegovem odgovoru na to prošnjo najdemo stavek: ‘Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu’ (Jn 12,24). V kruhu, ki je pripravljen iz zmletih zrn, se skriva skrivnost pasijona. Moka, zmleta pšenica, predpostavlja smrt in vstajenje pšeničnega zrna. S tem, da ga zmeljejo in spečejo, v sebi še enkrat nosi skrivnost pasijona. Le po umiranju pride vstajenje, pride sad in novo življenje.

To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge

Papež Benedikt XVI.
Papež Benedikt XVI.

Ko v molitvi gledamo posvečeno hostijo, nam govori znamenje stvarstva. Tedaj se srečamo z veličino njegovega daru; srečamo pa se tudi z Jezusovim trpljenjem, križem in njegovim vstajenjem. Po tem molitvenem gledanju nas pritegne k sebi, v svojo skrivnost, po kateri nas hoče spremeniti, kot je spremenil hostijo.

Prva Cerkev je v kruhu odkrila še drug simbol. Okrog leta 100 napisana molitev pravi: ‘Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo’. Iz mnogih zrn pripravljen kruh vključuje tudi združitev; nastanek kruha iz zmletih pšeničnih zrn je tudi proces združevanja. Mi sami moramo iz mnogih, kar nas je, postati en sam kruh, eno samo telo, nam govori sv. Pavel (prim. 1Kor 10,17). Tako znamenje kruha postane obenem upanje in naloga.

Na povsem podoben način nam govori tudi znamenje vina. Medtem ko kruh opozarja na vsakdanjost, na preprostost in na dejstvo, da smo romarji, pa vino izraža žlahtnost stvarstva: praznik veselja, ki nam ga bo Bog pripravil ob koncu časov in ki ga po tem znamenju že zdaj vedno znova anticipira. Toda tudi vino govori o pasijonu: vinsko trto je treba vedno znova obrezovati in jo s tem očistiti; grozd mora zoreti na soncu in v dežju ter mora biti končno stisnjen: samo po tem pasijonu zori dragoceno vino.

Na slovesni praznik sv. Rešnjega Telesa gledamo predvsem znamenje kruha. V procesiji hodimo za tem znamenjem in tako hodimo za Gospodom samim. In prosimo ga: Vodi nas po cestah naše zgodovine! Pokaži Cerkvi in njenim pastirjem vedno znova pravo pot! Zberi nas od vseh koncev zemlje. Zedini svojo Cerkev, zedini razdvojeno človeštvo! Podari nam svoje zveličanje. Amen!