Po velikonočnem času, ki je dosegel višek v praznovanju binkošti, so v bogoslužju predvideni trije Gospodovi prazniki: najprej slovesni praznik Svete Trojice, prihodnji četrtek slovesni praznik Svetega Rešnjega Telesa in Svete Rešnje Krvi ter drugi petek praznik Srca Jezusovega.
Vsak od teh bogoslužnih praznikov poudari enega od vidikov, s katerimi zajamemo vso skrivnost krščanske vere: resničnost Troedinega Boga, zakrament svete evharistije, ter božje-človeško središče Kristusove osebe. V resnici so to vidiki ene same zveličavne skrivnosti, ki v nekem smislu povzamejo vso pot Kristusovega razodetja od učlovečenja do smrti in vstajenja, pa vse do vnebohoda in daru Svetega Duha.
Gospodov praznik – praznik Svete Trojice
Danes zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel, da je Bog ljubezen ‘ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave’ (hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. To lahko do neke mere zaslutimo, ko opazujemo tako makrokozmos: naš svet, planete, zvezde, galaksije, kot mikrokozmos: celice, atome, osnovne delčke.
V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno ‘ime’ Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen. Vse izhaja iz ljubezni, teži k ljubezni in se giblje zaradi ljubezni, seveda z različnimi stopnjami zavesti in svobode. ‘Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Ps 8,2), vzklika psalmist.
‘Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta’
Ko Sveto pismo govori o imenu, misli na Boga samega, na njegovo najresničnejšo istovetnost, istovetnost, ki odseva v vsem stvarstvu, v katerem vsako bitje, že iz dejstva, da obstaja ter iz tega iz česar je ustvarjeno, kaže na presegajoče počelo, na večno in neskončno Življenje, ki se podarja, ali če rečemo z eno besedo: na Ljubezen. Sveti Pavel je pred Areopagom v Atenah dejal: ‘Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo’ (Apd 17,28). Največji dokaz, da smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, je ta, da nas samo ljubezen osrečuje, saj smo v odnosu zato, da ljubimo in živimo zato, da smo ljubljeni.
Apostolom je vstali Jezus zaupal tole poslanstvo: ‘Pojdite torej in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha’ (Mt 28,19) in jim zagotovil: ‘Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta’ (Mt 28,20).
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius