»Ko sveti Pavel v pismu Efežanom govori o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3, 16) nadaljuje temo iz drugega pisma Korinčanom, kjer piše: ‘Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja’ (2Kor 4,16). Ta Pavlov velelnik, da se mora utrditi notranji človek, je za današnji čas še kako primeren, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se za to oprimejo obljub in omam, ki pa samo še povečajo občutek notranje praznine.
Notranja praznina, ki je slabost notranjega človeka, je eden od velikih problemov današnjega časa. Okrepiti moramo notranjost, zaznavanje srca, sposobnost videti in razumeti svet in človeka od znotraj, torej s srcem. Potrebujemo razum, ki ga osvetljuje srce, da se bomo naučili delovati iz resnice v brezpogojni ljubezni. Tega pa ne moremo uresničiti brez domačega odnosa z Bogom, brez molitvenega življenja. Potrebujemo srečanje z Bogom, ki nam je dano po zakramentih.«
Benedikt XVI. je o konkretni problematiki, ki jo prinaša vsebina današnjega evangelija, spregovoril škofom iz Angole in San Tomeja, med obiskom ‘ad limina apostolorum’, z besedami: »Končno želim spregovoriti o ostankih etničnega tribalizma, ki ga lahko prepoznamo v držah skupnosti, ko se zapirajo vase in ne sprejmejo oseb iz drugih predelov naroda. Zelo cenim tiste med vami, ki so sprejeli pastoralno poslanstvo zunaj meja lastne pokrajinske ali jezikovne skupine. V Cerkvi, kot novi družini tistih, ki verujejo v Kristusa (prim. Mr 3,31-35) ni prostora za nobeno obliko razdeljenosti.«
Vez bratstva in sestrinstva je močnejša od družinskih ali rodovnih vezi
»Janez Pavel II. je v pismu Ob začetku tretjega tisočletja zapisal: ‘Iz Cerkve in domače hiše moramo narediti šolo občestvenosti: to je velik izziv tisočletja, ki je pred nami, če hočemo ostati zvesti Božjemu načrtu in tudi odgovoriti na velika pričakovanja sveta’…« »Občestvena duhovnost pomeni zlasti pogled srca, ki ga nosi skrivnost Presvete Trojice, ki prebiva v nas in katere sij je zajet tudi v obrazih bratov in sester, ki so poleg nas. Občestvena duhovnost poleg tega pomeni tudi sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti skrivnostnega Telesa, torej kot nekoga, ki je z menoj povezan, da potem znam z njim deliti njegovo veselje in njegovo trpljenje, da lahko uvidim njegove želje in poskrbim za njegove potrebe, da mu lahko poklonim pravo in globoko prijateljstvo…
Občestvena duhovnost pomeni končno znati ‘napraviti prostor bratu s tem, da nosimo bremena drug drugemu (Gal 6,2) ter zavračamo sebične težnje, ki neprestano prežijo na nas in povzročajo tekmovalnost, karierizem, nezaupanje in nevoščljivost’.« »Okoli oltarja se namreč zbirajo možje in žene različnih rodov, jezikov in narodov, ki prejemajo isto telo in isto kri evharističnega Jezusa in tako postajajo po njegovi krvi resnični bratje in sestre. Ta vez bratstva in sestrinstva je močnejša od družinskih ali rodovnih vezi.«
»Prosimo Gospoda, naj se njegova ljubezen in resnica dotakneta našega srca. Prosimo, da bo Kristus prebival v naših srcih in nas bo prenavljal v nove ljudi, ki delujejo iz resnice v brezpogojni ljubezni.«
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius