Misli papeža Benedikta XVI. – ‘Bog je ljubezen’

Spomnimo se najprej na mnogovrstni pomen besede »ljubezen«. Govorimo o ljubezni do domovine, o ljubezni do poklica, o ljubezni med prijatelji, o ljubezni do dela, o ljubezni med starši in njihovimi otroki, med brati in sestrami ter sorodniki, o ljubezni do bližnjega in o ljubezni do Boga.

Ljubezen med možem in ženo, ki ne izhaja iz mišljenja in hotenja, ampak človeka tako rekoč presega, so stari Grki imenovali eros. Omenimo, da Stara zaveza besedo eros uporablja le dvakrat, medtem ko je Nova zaveza sploh ne uporablja. Od treh grških besed za ljubezen – eros, philia (prijateljska ljubezen) in agape – so novozavezni spisi dajali prednost zadnji, medtem ko je bila v grški jezikovni rabi ta potisnjena čisto ob stran. Pojem prijateljske ljubezni (philia) se v Janezovem evangeliju uveljavi in v svojem pomenu poglobi, da izrazi odnos med Jezusom in njegovimi apostoli. To jezikovno zapostavljanje erosa in novo gledanje na ljubezen, ki se izraža v besedi agape, kaže v krščanstvu nedvomno na nekaj bistveno novega glede razumevanja ljubezni.

Ljubezen postane do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus

Papež Benedikt XVI.
Papež Benedikt XVI.

Tako postane ljubezen do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam preko zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne, in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil. To ni več od zunaj dana »zapoved«, ki nam predpisuje nekaj nemogočega, ampak od znotraj podarjena izkušnja ljubezni, ki se po svojem bistvu mora dalje razdajati drugim. Ljubezen je »božja«, ker prihaja od Boga in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi, kar presega naše ločitve in nam omogoča, da postanemo eno, tako da bo končno »Bog vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,28).