Na to četrto adventno nedeljo, ki je tik pred praznikom Gospodovega rojstva, evangelij pripoveduje o Marijinem obisku pri sorodnici Elizabeti. Pri tem dogodku ne gre za preprosto vljudnostno dejanje, ampak z veliko preprostostjo predstavljeno srečanje med Novo in Staro zavezo. Ženi, obe noseči, namreč udejanjata pričakovanje in Pričakovanega. Ostarela Elizabeta prestavlja Izrael, ki pričakuje Mesija, medtem ko mlada Marija nosi v sebi izpolnitev tega pričakovanja za vse človeštvo. V ženah se srečata in prepoznata tudi sadova njunih teles, Janez in Kristus. Krščanski pesnik Prudencij to takole razlaga: ‘Otrok v ostarelem telesu pozdravlja skozi usta svoje matere Gospoda, sina Device’ (Apotheosis, 590: PL 59, 970). Janezovo veselje v Elizabetinem telesu je znamenje dopolnitve pričakovanja: Bog je prišel obiskat svoje ljudstvo. Med oznanjenjem je angel Gabrijel Mariji povedal tudi o Elizabetini nosečnosti (prim. Lk 1,36), kot o dokazu Božje moči, saj je nerodovitna kljub letom postala rodovitna.
Ko je Elizabeta sprejela Marijo, je prepoznala, da se uresničuje Božja obljuba človeštvu in je vzkliknila: ‘Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?’ (Lk 1,42-43). Izraz ‘Blagoslovljena ti med ženami’ se v Stari zavezi nanaša na Jaélo (Sod 5,24) ter na Judito (Jud 13,18), dve bojevnici, ki sta si prizadevali za osvoboditev Izraela. Tokrat pa je namenjen Mariji, miroljubni mladenki, ki bo rodila Zveličarja sveta. Prav tako pa tudi Janezov vesel poskok (prim. Lk 1,44) spominja na ples kralja Davida, ko je spremljal vstop skrinje zaveze v Jeruzalem (prim. 1Krn 15,29). Skrinja, v kateri sta bili tabli postave, mana ter Aronova palica (prim Heb 9,4), je bila znamenje Božje navzočnosti med svojim ljudstvom. Novorojenček Janez vzklika od veselja pred Marijo, skrinjo nove zaveze, ki v sebi nosi Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek.
Prizor Obiskanja izraža tudi lepoto gostoljubja. Kjer je medsebojno sprejemanje, poslušanje, prostor za drugega, tam je Bog in veselje, ki od Njega prihaja. V božičnem času posnemajmo Marijo tako, da obiščimo tiste, ki živijo v stiskah, še posebej bolne, zapornike, ostarele in otroke. Posnemajmo tudi Elizabeto, ki sprejme gosta kot Boga samega. Če ga ne bomo želeli, ne bomo nikoli spoznali Gospoda, če ga ne bomo pričakovali, ga ne bomo srečali in če ga ne bomo iskali, ga ne bomo našli. Z istim veseljem kot Marija, ki je v naglici šla k Elizabeti (prim. Lk 1,39), pojdimo tudi mi naproti Gospodu, ki prihaja.
Bogoslužje nas z besedami preroka Miheja vabi, naj gledamo v Betlehem, sicer zelo majhno mesto na judovem, ki pa je priča velikega dogodka: »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni«(Mih 5,1). Tisoč let pred Kristusom se je v Betlehemu namreč rodil veliki kralj David, ki ga ima Sveto pismo enoglasno za Mesijevega prednika. Lukov evangelij namreč pripoveduje, da se je Jezus rodil v Betlehemu. Ker je bil Jožef, Marijin ženin, iz ‘Davidove hiše’, sta morala iti zaradi popisovanja v to mesto. Ravno v teh dneh pa je Marija rodila Jezusa (prim. Lk 2,1-7). Dejansko ta ista Mihejeva prerokba nadalje omenja neko skrivnostno rojstvo: »Zato jih bo predal do časa, ko bo porodnica rodila; nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil k Izraelovim sinovom« (Mih 5,2). Obstaja torej božji načrt, ki vsebuje in razloži čas ter kraj prihoda Božjega Sina na svet. To je načrt miru, kakor ga napoveduje prerok, ko govori o Mesiju: »Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga, in varno bodo prebivali, kajti zdaj bo velik do koncev zemlje. In on sam bo ta mir« (Mih 5,3).
Gospodova dekla
V današnjem evangeliju evangelist Luka opiše Marijino poslanstvo ob njenem obisku pri sorodnici Elizabeti z besedami: »Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39). Evangelist še doda, da je »Marija je ostala z njo«, torej sorodnico Elizabeto, »približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom« (Lk 1,56). Te preproste besede pojasnijo razlog, zakaj se je Marija takoj odpravila na pot. Od angela je namreč zvedela, da Elizabeta pričakuje otroka in je že v šestem mesecu (prim. Lk 1,36). Elizabeta je bila že namreč v letih in bližina mlade sorodnice Marije ji bo gotovo v pomoč. Zato je Marija šla k njej ter pri njej ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila svojo bližino ter ji konkretno pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol za številne ostarele in bolne, oziroma za vse tiste osebe, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. In koliko jih je še tudi danes po naših družinah, naših skupnostih ter v naših mestih! Marija, ki se sama imenuje »Gospodova dekla«(Lk 1,38), je tako postala služabnica vseh ljudi, oziroma, če rečemo bolj natančno: služi Gospodu, ki ga sreča v bratih in sestrah.
Marijina dejavna ljubezen pa ni samo v konkretni pomoči, temveč doseže višek v podaritvi Jezusa samega s tem, da ga mi lahko srečamo. Sveti Luka je to še posebej poudaril: »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu« (Lk 1,41). Tako smo prišli do viška in središča Marijinega evangelizacijskega poslanstva. Tu je izražen najresničnejši pomen ter najpristnejši namen vsake misijonarske poti. Ta je v osebni podaritvi živega evangelija, ki je sam Gospod Jezus. In Jezusovo sporočanje je, kot trdi Elizabeta, dar, ki srce napolni z veseljem: »Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu« (Lk 1,44). Jezus je edini resnični zaklad, ki ga lahko damo človeštvu. In ravno po Njem namreč hrepenijo možje in žene današnjega časa, čeprav se zdi, kot da ga hočejo prezreti ali celo zavreči. Njega potrebuje družba, v kateri živimo in sicer tako Evropa kot ves svet.
Ko danes razmišljamo o Mariji, ki je obiskala sorodnico Elizabeto, pomislimo tudi na Marijin pogum, ki izhaja iz vere. Ona, ki jo je Elizabeta sprejela v svojo hišo, je Devica, ki je verjela angelovemu oznanilu in je nanj z vero odgovorila ter pogumno sprejela Božji načrt za svoje življenje. S tem je sprejela vase večno Besedo Najvišjega. Zato je Elizabeta med pozdravom vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je resnično verovala, da »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Trdna v tem zaupanju, se je pustila voditi Svetemu Duhu pri uresničevanju njegovih vsakodnevnih načrtov. Kako ne bi želeli tudi v svojem življenju tako zaupljivo izročiti se Bogu. Zato, ko se danes obračamo na njo »ki je polna milosti«, jo prosimo, naj nam od Božje previdnosti izprosi, da bi mogli vsak dan izreči naš ‘da’ Božjim načrtom z isto ponižno in trdno vero, s katero ga je tudi ona izrekla.
Molimo, da bi vsi ljudje iskali Boga in odkrili, da je Bog sam prvi, ki nas pride obiskat. Mariji, skrinji nove in večne zaveze, izročimo svoje srce, da ga napravi vrednega sprejeti Božji obisk v skrivnosti njegovega rojstva.
Vir: Hozana
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
