Misli Benedikta XVI. – Kruh, ki je prišel iz nebes

Kruh, ki je prišel iz nebes

Misli za današnjo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude papeža Benedikta XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni.

»To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)

Evharistična vera Cerkve

»Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje čudenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«;je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera, ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih: »Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v središču življenja Cerkve.»Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resnična prenova je na nek način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično navzočnost sredi njegovega ljudstva.

Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji večerji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt in svoje vstajenje s tem, da je že v tisti uri daroval svojim učencem samega sebe v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (prim Jn 6, 31–33). Če je antični svet sanjal, da je končno prava človekova hrana – to, od česar on kot človek živi – logos, ki je čisti razum, je zdaj ta Logos res postal hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo torej samo statično učlovečenega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resničnost na poprej nedoumljiv način: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udeležbi pri Jezusovi daritvi udeležba pri njegovem telesu in krvi, postane združitev.

Kruh, ki je prišel iz nebes

Prva stvarnost evharistične vere je skrivnost samega Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izražena beseda, ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,16–17). Te besede kažejo na prvenstveni razlog Božjega daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marveč samega sebe; daje nam svoje telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir te ljubezni. On je večni Božji Sin, ki nam ga daruje Oče. V evangeliju ponovno poslušamo Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo hlebov in ribic, kako poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje« (Jn 6,32–33).

Papež Benedikt XVI.
Papež Benedikt XVI.

Opoldanska molitev, nedelja, 5. avgust 2012

»V besednem bogoslužju današnje nedelje se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija. Smo v shodnici v Kafarnaumu, kjer ima Jezus svoj znani govor potem, ko je pomnožil kruh. Ljudje so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, toda Jezus se je umaknil, najprej na goro z Bogom, z Očetom, nato pa v Kafarnaum. Ko ga niso več videli, so ga začeli iskati. Vstopili so v čolne ter odpluli na drugo stran jezera, kjer so ga končno našli. Toda Jezus je dobro vedel, zakaj so s tolikšnim navdušenjem šli za njim in jim je jasno rekel: ‘Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili’ (Jn 6,26). Jezus želi ljudem pomagati, da bi šli onkraj neposredne zadovoljitve lastnih materialnih potreb, četudi pomembnih. Želi odpreti obzorje bivanja, ki ni preprosto samo vsakodnevna skrb za hrano, obleko ter kariero. Jezus govori o hrani, ki ne mine in to hrano je pomembno iskati ter jo sprejeti. Trdi: ‘Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov’ (v. 27).

Množica ni razumela, saj je mislila, da Jezus zahteva izpolnjevanje zapovedi in bo s tem tako dosegla, da bo nadaljeval s čudežem, zato ga je vprašala: ‘Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?’ (v. 28). Jezusov odgovor je jasen:’Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal’ (v. 29). Središče bivanja, to kar daje smisel in trdno upanje na pogosto težki poti življenja, je vera v Jezusa, srečanje s Kristusom. Tudi mi se sprašujemo, kar naj storimo, da bomo imeli resnično življenje. Jezus pravi ‘verujte vame’. Vera je nekaj temeljnega. Saj ne gre za hojo za neko idejo, projektom, temveč gre za srečanje z živo Osebo, gre za to, da se pustimo ‘zaplesti’ njemu in njegovemu evangeliju. Jezus nas vabi, naj se ne ustavimo pred človeškim obzorjem, ampak se odpremo Božjemu obzorju, obzorju vere. Zahteva eno samo delo in to je sprejetje Božjega načrta, torej ‘verjeti tistemu, ki ga je on poslal’ (v. 29). Mojzes je Izraelu dal mano, kruh iz nebes, s katerim je Bog sam hranil svoje ljudstvo. Jezus pa ne podarja ‘nekaj’, podarja sebe samega. On je ‘resnični kruh, ki prihaja iz nebes’. On je živa Očetova Beseda. V srečanju z Njim, se srečamo z živim Bogom.

‘Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?’ (v. 28). ga sprašuje množica, ki bi rada storila vse, da bi se čudež nadaljeval. Toda Jezusa, resnični kruh življenja, ki nasiti našo lakoto po smislu, po resnici, ne moremo ‘prislužiti’ s človeškim delom. K nam pride samo kot dar Božje ljubezni, kot Božje delo, za katerega naj prosimo in ga sprejmemo.

Dragi prijatelji, med z delom in težavami zapolnjenimi dnevi, pa tudi med dnevi počitka in sprostitve, nas Gospod vabi, naj ne pozabimo, četudi je potrebno skrbeti za materialni kruh ter obnoviti moči, da je še bolj osnovno rasti v odnosu z Njim, okrepiti našo vero Vanj, ki je ‘kruh življenja’ in ki nasiti našo željo po resnici in ljubezni. Naj nas Devica Marija na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike, podpira na poti naše vere.

Vir: Hozana

Za vas objavil:

Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius