Matej:
Prijazen in dober je sveti Milavž,
a včasih, veš, očka, je tudi grdavš.Vsa hiša po svežih piškotih diši
in krožniki polni so sladkih stvari,z užitkom naš dedek cigaro kadi,
krog kranjske klobase se Taček vrti.Miklavž nas bogato je obdaroval,
le mamičin krožnik je prazen ostal.A mamica vedno je pridna bila,
nasuti bi moral ji v krožnik zlata.Očka:
Da misliš na mamico, to je lepo,
a vendar, Matej, naj ne bo ti hudo.Ne ganejo mamice kupi zlata,
ni mar za bogastvo ji vsega sveta.Veš, mamica naša želi si le to,
da njenim otrokom bilo bi lepo.
Ni prazen njen krožnik, le zdi se tako,
darov, ki na njem so, ne vidi oko:vznemirjeno tekanje bosih nožic,
jok, stok, stegovanje prekratkih ročic,strmenje, začudenje, vzkliki in smeh,
in vriski veselja in sonce v očeh,od lizik, bombonov lepljive dlani,
otroški obraz, ki od sreče žari …Matej:
To mamici naši ogreje srce,
a brez čokolade nikakor ne gre.Kar svojo bom dal ji, naj z njo se sladka,
to, z lešniki, mamica rada ima.Očka:
Pozornost me tvoja, Matej, veseli
in tudi Miklavžu prav dobro se zdi.Na nekaj pozabil pa si tudi ti:
Le brž zahvalimo Miklavžu se vsi!
Napisala: Roža Gantar
Ilustracija: Paola Bertolini Grudina
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
