V evangeliju današnje nedelje so Jezusove besede o zakonu. Tistemu, ki ga je spraševal, če je dovoljeno možu odsloviti ženo, kot je predvidel predpis Mojzesove postave, je Jezus odgovoril, da je Mojzes to dovolil zaradi‘trdosrčnosti’, medtem ko resnica o zakonu izhaja ‘z začetka stvarjenja’, ko ‘ju je Bog’, kot je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi, ‘ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso’ (Mr 10, 6-7; prim. 1Mz 1,27; 2,24). Jezus je še dodal:‘Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!’ (Mr 10,8-9). In to je prvotni Božji načrt, na katerega je spomnil tudi 2. vatikanski koncil v konstituciji Gaudium et spes (Veselje in upanje): ‘Stvarnik sam je ustanovil in položil zakonitosti v to intimno povezanost zakonskega življenja in ljubezni, ki se vzpostavi z zakonsko zavezo. Bog sam je začetnik zakona’ (GS 48).
Svojo misel namenjam vsem krščanskim zakoncem. Skupaj z njimi se Gospodu zahvaljujem za zakrament svetega zakona in jih spodbujam, da ostanejo zvesti svoji poklicanosti v vseh življenjskih obdobjih ‘v veselju in trpljenju, v bolezni in zdravju’ kakor sta obljubila med poročnim obredom. Če se zavedata prejete milosti, lahko krščanska zakonca ustvarita družino, ki bo odprta za življenje in bo sposobna enotno soočiti se s številnimi in zapletenimi izzivi današnjega časa. Njihovo pričevanje je danes še posebej potrebno. Potrebujemo družine, ki jih ne bodo za seboj potegnili moderni kulturni tokovi navdihnjeni ob hedonizmu in relativizmu, ampak bodo pripravljene z velikodušno posvetitvijo izpolniti njihovo poslanstvo v Cerkvi in družbi.
Zakrament svetega zakona usposobi vse do skrajnih meja
V apostolski spodbudi Familiaris consortio (Družinska skupnost) je blaženi Janez Pavel II. zapisal, da ‘zakrament svetega zakona usposobi krščanska zakonca in starša za Kristusovi priči’ ‘vse do skrajnih meja zemlje’, kot prava in resnična misijonarja ljubezni in življenja (prim. FC 54). To poslanstvo je usmerjeno tako znotraj družine, posebej v medsebojnem služenju in v vzgoji otrok, kakor tudi navzven, saj je kot domača skupnost poklicana, da je znamenje Božje ljubezni do vseh. To poslanstvo pa lahko krščanska družina izpolni le, če jo pri tem podpira božja milost. Za to pa je potrebno nenehno moliti in se nikoli utruditi ter si vsak dan vztrajno prizadevati za izpolnjevanje dolžnosti sprejetih na dan poroke. Nad vse družine, še posebej nad tiste, ko so v težavah, kličem Marijino materinsko varstvo, kakor tudi varstvo svetega Jožefa, njenega ženina. Marija, Kraljica družine, prosi za nas!
Benedikt XVI. je v maši ob začetku sinode za novo evangelizacijo dejal: »Iz beril današnje nedelje bom izluščil dve izhodišči. Prvo izhaja iz pisma Hebrejcem. Na začetku sinodalnega zasedanja moramo sprejeti povabilo, naj osredotočimo pogled na Gospoda Jezusa, ‘kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt'(Heb 2,9). Božja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega Križanega, tako da se vse naše življenje in še posebej prizadevanje tega sinodalnega zborovanja, odvija pred njegovim obličjem in v luči njegove skrivnosti. Evangelizacija ima v vsakem času in prostoru svoje središče ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Božjem Sinu (prim. Mr 1,1). Križani je najodličnejše prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv k spreobrnjenju in spravi. Mi, častitljivi bratje, smo se prvi s pogledom srca obrnili Nanj in sedaj se pustimo očistiti njegovi milosti.
Drugo izhodišče, ki izhaja iz današnjih beril je tematika zakona. Sporočilo Božje besede lahko povzamemo z izrazom, ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in ga je uporabil tudi Jezus sam: ‘Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso’ (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj nam danes pove ta beseda? Združitev moža in žene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) ‘postaneta eno meso’ v rodovitni in neločljivi ljubezni, je znamenje, ki močno in zgovorno govori o Bogu. Ta je v današnjih časih postalo še zgovornejše, saj žal zakon zaradi različnih vzrokov na področjih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo. Vendar to ni naključje. Zakon, kot neločljiva in zvesta združitev ljubezni, je utemeljen na milosti, ki prihaja od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo vse do križa. Danes lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje v realnosti številnih zakonov, ki se žal slabo končajo. Tu gre za očitno povezavo med krizo vere in krizo zakona. Kljub temu pa,, kot Cerkev že od nekdaj trdi in pričuje, zakon ni samo predmet nove evangelizacije, temveč je tudi njen subjekt. To potrjujejo številne izkušnje skupnosti in gibanj, se pa to začenja uresničevati tudi v tkivu škofij in župnij, kakor se je to pokazalo na zadnjem svetovnem srečanju družin.«
Vir: Hozana
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius