Kateri svetniki svoj god praznujejo zgolj vsaka štiri leta?

Kateri svetniki svoj god praznujejo zgolj vsaka štiri leta?
Veste, kateri svetniki godujejo na prestopni dan? FOTO: melbournecatholic.org

Kdor se je rodil 29. februarja, ima »pravi« rojstni dan le vsaka štiri leta. Med prebivalci Slovenije je takih 1329. So pa tudi (ne)srečneži, ki le na štiri leta dočakajo svoj god. Kateri svetniki torej godujejo na današnji dan?

Bl. Antonija iz Firenc

Antonija je živela v 15. stoletju. Po moževi smrti se je kot vdova najprej pridružila tretjemu redu sv. Frančiška, nato pa ženski skupnosti v Folignu, kjer je bila kmalu imenovana za predstojnico. Po nekaj letih je bila premeščena v L’Aquilo, kjer je trinajst let vodila samostan.

Bl. Antonija iz Firenc. VIR: saintscatholic.blogspot.com

V želji po strožjem življenju je nato vstopila v samostan klaris, kjer je postala opatinja. Njen duhovni vodja naj bi bil sv. Janez Kapistran. Po preizkušnjah s hudimi telesnimi in duševnimi težavami, ki jih je potrpežljivo prenašala, je umrla leta 1472. Na njenem grobu so se zgodili številni čudeži, njeno telo pa je ostalo nepoškodovano.

Sv. Avgust Chapdelaine

Francoski svetnik sv. Avgust Chapdelaine je bil v 19. stoletju duhovnik in misijonar iz Pariške misijonske družbe za zunanja ljudstva, ki se ji je pridružil nekaj let po duhovniškem posvečenju. Kristusa je oznanjal na Kitajskem. Leta 1856 se je kot prvi misijonar odpravil oznanjat v pokrajino Guang-xi, kamor je bil zaradi sumničavosti do kristjanov vstop tujcem prepovedan. V okrožju Xi-lin je spoznal katoliško skupnost, ki je štela približno 300 ljudi.

Francoski misijonar sv. Avgust. FOTO: Wikimedia Commons

Kmalu potem, ko je tam obhajal prvo sveto mašo, so ga aretirali in vrgli v zapor. Po nekaj tednih je bil izpuščen. Zaradi groženj se je za nekaj časa umaknil in se na to območje vrnil čez nekaj mesecev. Kmalu je bil skupaj z drugimi katoličani znova aretiran. Obtožili so ga spodbujanja upora in ga strahotno mučili do smrti.

Sv. Papež Hilarij

Sv. Hilarij je papeževal v 5. stoletju, le nekaj let (461–468). Že pred pontifikatom se je na efeški sinodi spretno boril za pravice rimskega sedeža in nasprotoval obsodbi Flavijana Konstantinopelskega. Uspešno je razjasnil primat rimskega sedeža. Tudi kot papež je ostal energičen in reševal predvsem probleme Cerkve v Španiji in Galiji, s pogostimi pismi na vse konce pa je tudi drugod budno spremljal in odpravljal verske zmede. Uspešno se je trudil tudi za zatiranje posvetnosti med škofi in duhovniki oz. vzgojo dobrih duhovnikov.

Sv. papež Hilarij. VIR: Lesorez iz Nürnberške kronike.

Cerkvene dohodke je preudarno delil na tri strani: cerkvenim in dobrodelnim ustanovam, v pomoč beguncem, ki so ob preganjanju katoličanov pribežali iz Afrike, in za obnovo cerkva v Rimu, kjer so pustošili Vandali. O slednjem še danes priča vsaj 25 rimskih cerkva. O njem pravijo, da ni samo poskrbel za blagor Cerkve v svojem času, ampak je daljnovidno pripravljal potrebne temelje za prihodnja stoletja.

Sv. Osvald

Sv. Osvald velja za eno najpomembnejših cerkvenih osebnosti na Angleškem v 10. stoletju, ne samo zaradi odgovorne službe, ki jo je odlično opravljal, temveč tudi zaradi vedre narave, prijaznosti in pripravljenosti pomagati. Bil je potomec danskih plemičev, ki so se naselili na Angleškem in tam opravljali zelo vplivne službe. V otroštvu in mladosti ga je vzgajal stric sv. Odo, ki je bil nadškof v Canterburyju. Med drugim mu je zaupal nalogo, naj poskuša kanonike stolnega kapitlja v Winchestru pridobiti za večjo vnemo pri bogoslužju.

Sv. Osvald, upodobljen na steklu. FOTO: orthochristian.com

Osvald se je nato v Franciji navdušil nad benediktinci in se po vrnitvi domov dal posvetiti v mašnika. Že po dveh letih pa je moral prevzeti novo nalogo, saj so ga izbrali za škofa v Worcestru. Tudi tu se je najprej lotil odpravljanja napak in slabosti med duhovniki, kar mu je z obilico potrpežljivosti tudi uspevalo. Med njimi je obnovil zavest o lepoti celibata in svoj stolni kapitelj spremenil v zgledno samostansko skupnost. Začel je ustanavljati samostane: prva dva v Bristolu, nato pa še samostan Ramsey blizu Worchestra. Novi, pa tudi drugi preurejeni samostani so močno pripomogli k izboljšanju verske prakse med verniki, duhovnike pa so spodbujali k vestnejšemu izpolnjevanju dolžnosti in razvoju bogoslovne znanosti.

Kako je imel rad reveže, pove tudi dejstvo, da jih je vsak dan zbiral pri sebi in jim umival noge.

Kasneje je moral poleg worchestrske prevzeti še nadškofijo v Yorku. V njegovem času je napredovala tudi cerkvena umetnost, saj si je v duhu lepe in duhovno bogate liturgije prizadeval za lepe in bogato opremljene cerkvene prostore. Sam pa je ostajal skromen in ponižen. Pisal je teološke traktate ter deloval na vzgojnem in dobrodelnem področju. Kako je imel rad reveže in jim skušal pomagati, pove tudi dejstvo, da jih je vsak dan zbiral pri sebi in jim umival noge. Pri tem delu je leta 992 tudi umrl.

Vir: Družina

Za vas objavil:

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius