Da bi korak za korakom odkrili Božji načrt za svoje življenje, moramo poslušati Svetega Duha. S tem namenom sem ob začetku študija začela vsakodnevno hoditi k sveti maši in s tem nadaljevala tudi med poletnimi počitnicami. Potem sem naletela na nepričakovano težavo – druge vernike (ali, kot bi rekli nekateri, “babice”), ki so redno hodili k sveti maši. Bile so navdušene, da vidijo “mlado dekle”, ki redno vsak dan obiskuje sveto mašo, in ni trajalo dolgo, da so me začele zasipavati z vprašanji.
Dvom v Božji načrt
V te pogovore se je prikradlo nekaj zelo osebnih vprašanj o moji poklicanosti. Pravzaprav mi je skoraj vsaka “babica” zastavila vprašanje: “Ali želiš biti redovnica?” Da bi bilo še huje, so molitve vernikov vedno vključevale molitev za nove duhovne poklice, in dobronamerne starke so se mi nato pomenljivo nasmehnile.
Tisto, česar “babice” niso razumele – in prepričana sem, da nobena od njih tega ni storila namenoma -, je bilo dejstvo, da so mi naredile več škode kot koristi. Zaradi njih sem začela dvomiti o Božjem načrtu in lastni razlagi njegovega delovanja v mojem življenju. To je veljalo tudi za napotke, ki mi jih je dajal v zvezi z mojo poklicanostjo.
Ker nisem v polnosti “poslušala njegovega glasu” (Jn 10,27), nisem mogla razločiti, ali takšni napotki res prihajajo od Njega ali pa so le mnenje nekoga drugega. Potem je ta dvom vase postal orodje, ki ga je satan uporabil proti meni. Čeprav sem ljubila Gospoda in čeprav sem želela početi le tisto, kar je bilo v skladu z njegovo voljo, me duhovni klic ni privlačil. Toda mislila sem, da sem morda napačno presodila svoj klic. Zakaj bi se sicer ta tema tako pogosto pojavljala v pogovoru?
Soočanje z mučnimi dilemami
Prišlo je do točke, ko sem se bala poglobiti v molitev. Bala sem se intimnosti z Bogom. Izogibala sem se molitvi o poklicanosti in v širokem loku obšla samostane, redovnice in vse ljudi, ki so poskušali z mano začeti pogovor o tej temi. To je trajalo skoraj deset let.
Na koncu se s to agonijo nisem mogla več spopadati. Morala sem se soočiti z njo. Pogovarjala sem se z duhovniki, redovnicami, rodnimi sestrami, prijateljicami in mamo – z ljudmi, ki so me dobro poznali. V molitvi sem bila zelo neposredna, iskrena in odprta do Boga. Želela sem odgovor, tudi če je bil to odgovor, ki ga nisem želela slišati.
Kako poslušati Svetega Duha, ko razmišljamo o svoji poklicanosti
Te situacije ni bilo lahko rešiti. Razločevanje je bilo grdo, boleče in zelo, zelo težko. Tukaj je nekaj ključnih nasvetov, besed, ki so mi prišle na misel v molitvi, in življenjskih izkušenj, ki so mi pomagale, da sem končno prišla do pravega sklepa.
Prisluhnite Božjemu glasu
Ko bi se le bolj posvetila molitvi. Ne samo, da bi molila za svoj poklic, ampak da bi prisluhnila Božjemu glasu. Če razmišljate o svoji poklicanosti, menim, da je to najboljša stvar, ki jo lahko naredite zase. To je temelj, ki ga potrebujete. Kristus je rekel: “Moje ovce poslušajo moj glas … in hodijo za menoj …” (Jn 10,27); ne moremo mu slediti, če ne poslušamo njegovega glasu. Preživite čas ob branju Svetega pisma, pogosto pristopajte k zakramentoma spovedi in evharistije, berite življenjepise svetnikov in opazujte, kako je Bog deloval v njihovih življenjih.
Počivajte v Njegovi dobroti
Poleg tega vsak dan molite besede iz Psalma 23 in pustite, da se vam globoko zasidrajo v srce. Bog nam želi dati samo tisto, kar je dobro. V svoji dobroti želi, da smo srečni. Želi, da bi bili blagoslovljeni. Želi, da bi bili zaščiteni. Dobri pastir nas ne bo pripeljal v nobeno situacijo, ki ne bi bila vir veselja in praznovanja.
Vendar to ne pomeni, da se bosta v našem življenju cedila le mleko in med. V vsakem klicu nas čaka križ. In križi so boleči. Kar se hkrati sliši nekoliko čudno, a tudi zanimivo, je, da nas Bog pripravlja na poklic, v katerem bomo želeli sprejeti svoj križ. To je “praznik” (ali vsaj njegov začetek).
Zaupajte Njegovi besedi
Ne dvomite v odgovore, ki ste jih prejeli od Boga v molitvi. Spomnim se štirih različnih priložnosti, ko mi je Bog jasno spregovoril o mojem poklicu. Potem, ko je čas tekel in stvari niso šle po načrtu, ki sem si ga zamislila, sem začela dvomiti. Nisem dvomila o Bogu kot takem, ampak o svoji razlagi tega, kar sem slišala od Njega. Mislila sem si: “Morda sem ga narobe razumela …” Odklonila sem dar tolažbe, ki mi ga je dal, misleč, da gre za ponižno dejanje. Zdaj vem, da ni bilo tako. Bila sem omahljiva v veri.
Bodite torej neomajni v tolažbi in obljubi, ki vam ju je dal Bog. Ne vračajte se na stara pota. Zavrnite vsako misel ali besedo, ki je v nasprotju z Božjo resnico in njegovo Cerkvijo in ki je v nasprotju z vsem, kar je rekel v vašem srcu. Tako ga boste častili. Niste zaprti vase, ampak ste zvesti.
Poglejte zgled bogaboječih žensk iz Svetega pisma
Preberite svetopisemski zgodbi o Evi in Sari. Molite za njuno priprošnjo. Obe sta prejeli jasno Božje sporočilo in obe sta v to podvomili. Ker v Katoliški cerkvi veljata za svetnici, lahko z gotovostjo trdimo, da bi z veseljem storili vse, kar je v njuni moči, da bi vam pomagali izogniti se isti napaki.
Eva
V Evinem primeru Bog pravi: “Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne [jej] …” (1 Mz 2,16-17). Takoj na začetku naslednjega poglavja pa kača zaseje seme dvoma: “Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?” (1 Mz 3,1). V njene misli se je prikradla tako, da jo je zmedla. Takoj, ko kači uspe v Evi vzbuditi dvom o Božjem načrtu, jo tudi prisili, da verjame njeni laži in poje prepovedani sadež.
Sara
Sarin primer je zelo podoben. Bog je Sari in njenemu možu obljubil, da jima bo dal sina. Od te obljube so minila leta, oba pa sta ostala neplodna. Tako kot Eva je tudi Sara verjetno mislila, da je narobe razumela Boga. Morda jima je nameraval dati sina, vendar ne po naravni poti.
Zato je Sara poslala Abrahamu svojo služkinjo Hagaro (kar je bila takrat navada) in v devetih mesecih se je rodil Izmael. Trinajst let pozneje se je rodil Izak in Izmaelova prisotnost je postala problem, saj ni ogrožal le Izakove dediščine, ampak tudi prvotni Božji načrt (1 Mz 12,16-18; 1-15; 21,1-21). Če Sara ne bi dvomila v Božjo obljubo, do te situacije ne bi prišlo.
Veselite se splošnega poziva k svetosti
Nekaj je gotovo – vsakdo je poklican k svetosti. Duhovni poklic je čudovit in nujen, vendar ne bi bil mogoč brez klica v zakon (družina Martin je odličen primer za to). V skladu z Božjim načrtom novo življenje prihaja na svet s sadovi zakonske zveze. To ni majhna stvar! Je naporno, poleg tega pa je nenehno umiranje sebi zaradi družine lahko povezano s križanjem. Zato je sveta Mati Terezija dejala: “Če želiš spremeniti svet, pojdi domov in ljubi svojo družino.”
Svetost ni namenjena samo posvečenim osebam. Namenjena je vsem! Sveti papež Janez Pavel II dejal: “Dragi mladi … ne bojte se biti svetniki novega tisočletja!” Zatem je kanoniziral 482 svetnikov (otrok, samskih, poročenih parov, posvečenih oseb), s čimer je dokazal, da lahko vsakdo postane svetnik!
Bog nikoli ne zamuja, zato vztrajajte v molitvi!
Če ljubiš Jezusa in mu želiš služiti, to še ne pomeni, da imaš samodejno duhovni poklic. Morda te kliče, da postaneš Njegova nevesta z redovniškimi zaobljubami, morda pa te kliče, da postaneš zaročenka enega od Njegovih ljubljenih sinov.
Svetost ne pozna meja in Bog želi, da postanete sveti ne glede na klic, ki vam ga daje. Dokler niste popolnoma prepričani o svojem poklicu, verjemite, da Bog nikoli ne zamuja. Poslušajte nasvet svetega Pavla: “ Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte!” (Kol 4,2)
Vir: Pridi
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
