Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in Frančiška

Apd 14,21-27

Ko sta (Pavel in Barnaba) v to mesto prinesla evangelij in pridobila veliko učencev, sta se vrnila v Listro, od tam v Ikónij in v Antiohijo. Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo,« sta učila. V vsaki Cerkvi sta določila starešine in jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu, v katerega so verovali. Prepotovala sta Pizidijo in prispela v Pamfilijo. Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila proti Atáleji. Od tam sta odplula v Antiohijo, kjer sta se bila priporočila Božji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila. Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in ji poročala, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere.

Raz 21,1-5

Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!«

Jn 13,31-35

Ko je torej šel (Juda) ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le še malo časa bom z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«

Razlaga cerkvenih očetov

Apd 14,21-27
Sv. Janez Krizostom pravi: »Tako apostoli kot učenci so imeli jasen namen pokazati, da se zgodi učenje (vere) preko moči pridiganja in istočasno preko soočanja s trpljenjem, ki ga je potrebno dostojanstveno prenašati, kar pomeni ne pritegovati pozornost s čudeži, ampak iti skozi preizkušnje.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakor nihče ni okronan, če ni imel tekmecev, tako nihče ne se ne more imeti za vrednega, če ni šel skozi preizkušnje. Grajo in kazen moramo sprejeti kot zdravilo, ki uničuje nekontrolirane strasti in nam vrača zdravje.« Sv. Janez Krizostom ponovno pravi: »Apostole je previdnostno vodil Sveti Duh, da bi tako pridiganje poganom doseglo potrebno trdnost.«

Jn 13, 31-35
Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi o poveličanju Sina človekovega: »To se nanaša tudi na slavo vstajenja, ki se je zgodilo v času. Kristusova človeškost je bila v vstajenju poveličana iz moči združitve z božansko naravo, saj je (človeškost) prevzeta Beseda (druga Božja oseba).« Sv. Avguštin glede Jezusove nove zapovedi ljubezni pravi: »O ljubezni sami govori, le njo priporoča. Kdorkoli bo imel bratsko ljubezen in jo bo imel pred Bogom, in ko je s poštenim izpraševanjem vprašal svoje srce in mu ni odgovorilo drugega, kakor da je tam res prava korenina ljubezni, iz katere izhajajo dobri sadovi; ta je zaupen z Bogom, in karkoli ga bo prosil, bo prejel, ker ohranja njegove zapovedi. Trdiš torej, da ljubiš Kristusa: ohrani njegovo zapoved in ljubi svojega brata. Če pa svojega brata ne ljubiš, kako potem ljubiš tistega, čigar zapoved zaničuješ.«

Misli Benedikta XVI.

Smo v velikonočnem času, času Jezusovega poveličanja. Današnji evangelij nas spominja na to poveličanje, ki se je uresničilo preko trpljenja. V velikonočni skrivnosti sta trpljenje ter poveličanje med seboj tesno povezana, tvorita neločljivo enoto. Jezus je zatrdil: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem« (Jn 13,31). To je rekel, ko je Juda zapustil dvorano zadnje večerje, da bi uresničil načrt izdaje, ki bo Učitelja pripeljala v smrt. Ravno v tem trenutku se je začelo Jezusovo poveličanje. Evangelist Janez da to jasno razumeti. Ne pravi namreč, da je bil Jezus poveličan po trpljenju z vstajenjem, temveč pokaže, da se je poveličanje začelo ravno s trpljenjem. V njem Jezus razodene svojo slavo, slavo ljubezni, ki daruje sebe vsega. On je ljubil Očeta tako, da je popolnoma izpolnil njegovo voljo s popolno daritvijo. Ljubil je človeštvo tako, da je dal za nas svoje življenje. Tako je že v trpljenju poveličan in Bog je poveličan v njem. Toda trpljenje, kot najresničnejši in najgloblji izraz njegove ljubezni, je samo začetek. Zato je Jezus zatrdil, da bo njegovo poveličanje tudi v prihodnosti (prim. v. 32). Potem je Gospod v trenutku, ko je naznanil svoj odhod s tega sveta (prim. v. 33), dal svojim učencem skoraj kot oporoko, da s tem na nov način nadaljuje svojo navzočnost med njimi, zapoved: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (v. 34). Če se ljubimo med seboj, ostaja Jezus navzoč med nami in poveličan v svetu.

Jezus govori o ‘novi zapovedi’. Toda v čem je novost? Že v Stari zavezi je Bog dal zapoved ljubezni. Toda, sedaj je ta zapoved postala nova zato, ker je Jezus dodal nekaj zelo pomembnega: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« To kar je novost, je ljubiti, kakor je Jezus ljubil. Njegova ljubezen je pred vsakim našim ‘ljubiti’ in ta se nanaša na to ljubezen ter se uresničuje zaradi te ljubezni. Stara zaveza ne predstavi nobenega zgleda ljubezni, ampak samo prinaša zapoved ljubezni. Jezus pa je dal sebe kot zgled in kot vir ljubezni. Gre za neomejeno, vesoljno ljubezen, ki je sposobna preoblikovati tudi negativne okoliščine ter vse ovire v priložnost napredovanja v ljubezni. V svetnikih vidimo uresničitev te ljubezni, ki izvira iz Jezusove ljubezni.

Prvo berilo nam na poseben način predstavi Jezusovo poveličanje, ki se izraža v apostolatu in njegovih sadovih. Pavel in  Barnaba sta se po svojem prvem apostolskem potovanju vrnila v mesta, ki sta jih obiskala ter utrjevala duše učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo« (Apd 14,22). V življenju pride tudi to, da se moramo soočiti s številnimi težavami, problemi, vendar ravno gotovost, ki izhaja iz vere, gotovost, da nismo sami, da Bog ljubi vsakega brez razlike in je vsakemu blizu s svojo ljubeznijo, omogoča soočiti se, živeti in premagovati napor vsakodnevnih težav. Ta vse obsegajoča ljubezen vstalega Kristusa je spodbudila apostole, da so šli ven iz sebe ter začeli širiti Božjo besedo in se začeli brezpogojno, pogumno, z veseljem in vedrino, razdajati za druge. Vstali ima neomejeno moč ljubezni, ki je nobena ovira ne ustavi.

Današnje drugo berilo pa nam predstavi končni rezultat Jezusovega vstajenja. To je novi Jeruzalem, sveto mesto, ki prihaja z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina (prim Raz 21,2). Odlomek iz knjige Razodetja se zaključi s trditvijo: »Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: ‘Glej, vse delam novo!’« (Raz 21,5). Prva stvar, ki jo je Bog storil popolnoma novo, je bilo Jezusovo vstajenje in njegovo nebeško poveličanje. To je začetek cele vrste ‘novih stvari’, ki smo jih deležni tudi mi. ‘Nove stvari’ je svet poln veselja, v katerem ni več trpljenja in nadvlade, ni več zamir in sovraštva, temveč samo ljubezen, ki izhaja iz Boga in vse preoblikuje.

Z vso močjo in ljubeznijo vas želim spodbuditi, da ostanete trdni v veri, ki ste jo prejeli in ki daje smisel življenju, daje moč, da lahko ljubite. Zatem, da nikoli ne izgubite luč upanja v vstalega Kristusa, ki je sposoben preoblikovati resničnost in narediti vse stvari nove. Spodbujam vas, da živite v mestu, po četrtih, skupnostih, družinah na preprost in konkreten način Božjo ljubezen: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34).

Misli papeža Frančiška

Homilija, 28. april 2013
Dragi bratje in sestre! Dragi birmanci! Dobrodošli. Za premišljevanje vam želim predlagati tri preproste in kratke misli. V drugem berilu smo slišali o lepem videnju sv. Janeza in sicer o novem nebu in novi zemlji, nadalje o svetem mestu, ki se spušča od Boga. Vse je novo, spremenjeno v dobro, v lepoto, v resnico; ni več stokanja in žalovanja… To je delovanje Svetega Duha, ki nas vodi k Božji novosti. Pride k nam in naredi vse novo, nas spremeni. Sveti Duh nas spremeni. Videnje sv. Janeza nas spominja, da smo vsi na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, naši dokončni novosti, kakor tudi novosti za vso resničnost, na poti k srečnemu dnevu, ko bomo videli Gospodovo obličje, to čudovito ter tako lepo obličje Gospoda Jezusa in bomo lahko z Njim za vedno v njegovi ljubezni.

Vidite, Božja novost ni podobna svetnim novotarijam, ki so vse začasne, minejo in vedno več se jih išče. Novost, ki jo podari Bog našemu življenju pa je dokončna in to ne samo v prihodnosti, ko bomo z Njim, ampak tudi danes. Bog dela vse novo. Sveti Duh nas resnično preoblikuje in tudi želi preko nas preoblikovati svet, v katerem živimo. Odprimo mu vrata, Duhu namreč, dajmo se mu voditi in pustimo, da se Božje delovanje nadaljuje, nas nareja za nove može in žene, ki jih poživlja Božja ljubezen, podarjena po Svetem Duhu. Kako lepo je, če bo lahko vsak od nas zvečer rekel: danes sem v šoli, doma, na delu, voden od Boga, storil tovarišu, staršem, starejši osebi dejanje ljubezni. Kako lepo!

Druga misel se nanaša prvo berilo, ko apostola Pavel in Barnaba zatrdita, da »moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo« (Apd 14,22). Pot Cerkve, kakor tudi naša osebna pot kristjana, nista vedno lahki, naletita na težave, stiske. Hoditi za Gospodom, pomeni pustiti, da njegov Duh spreminja naša senčna področja, naša obnašanja, ki niso takšna, kot jih Bog želi in izmiva naše grehe. To je pot na kateri naletimo zunaj nas, v svetu, v katerem živimo in ki nas pogosto ne razume, na številne ovire, kakor tudi znotraj nas, v srcu. Toda težave in stiske so zraven, so na poti, ki gre k Božji slavi, kakor za Jezusa, ki je bil poveličan na križu in jih bomo na njej v življenju vedno naleteli. Naj vam ne upade pogum, saj imamo moč Duha, s katero premagujemo naše stiske.

Prišli smo do zadnje točke. Ostanite trdni na poti vere, skupaj s močnim upanjem v Gospoda. V tem je skrivnost naše poti! On nam daje pogum, da gremo proti toku. Dobro prisluhnite; iti proti toku, dobro dene srcu. Toda za iti proti toku, je potreben pogum in On nam da ta pogum. Ni težav, stisk, nerazumevanj, ki bi nas prestrašile, če ostanemo povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto, če ne zapravimo prijateljstva z Njim, ampak mu damo v našem življenju vedno več prostora. To in tudi ter predvsem, če se čutimo uboge, slabotne, grešnike, saj Bog daje moč naši slabosti, bogastvo naši revščini, spreobrnjenje in odpuščanje našemu grehu. Gospod je tako zelo usmiljen, da nam vedno, če pridemo k Njemu, odpušča. Zaupajmo Božjemu delovanju! Z Njim lahko delamo velike reči in daje nam čutiti veselje, da smo njegovi učenci, pričevalci. Stavite na velike ideale, na velike stvari. Gospod ni izbral nas kristjanov za majhne stvari. Pojdite vedno onkraj, k velikim idealom. Mladi, zastavite življenje za velike ideale!

Dragi prijatelji, na stežaj odprimo vrata našega življenja Božji novosti, ki nam jo daje Sveti Duh, da nas bo preoblikovala, nas naredila močne med stiskami ter utrdila povezanost z Gospodom, našo trdnost ostati z Njim. V tem je resnično veselje! Tako bodi.

Homilija, 24. april 2016
»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Ljubezen je »osebna izkaznica« kristjana. Je »edini veljaven dokument«, po katerem so prepoznani Jezusovi učenci. Edini veljavni dokument. Če ta dokument poteče in se ne nenehno podaljšuje, nismo več priče Učitelja. Hočete sprejeti Jezusovo povabilo, da bi bili njegovi učenci? Hočete biti njegovi zvesti prijatelji? Pravi Jezusov prijatelj se bistveno odlikuje po konkretni ljubezni, ki odseva v njegovem življenju. Ljubezen ni konkretno, če ni konkretno je telenovela. Hočete živeti to ljubezen, ki nam jo On podarja? Prizadevajmo si torej biti v njegovi šoli, ki je šola življenja, da bi se naučili ljubiti.

Ljubiti je lepo in da je to pot do sreče. Vendar pa ni enostavno, zahteva trud. Kadar na primer dobimo darilo, smo srečni. Toda, da smo ga dobili, so morale velikodušne osebe pokloniti svoj čas in napor. Tako so nam obenem podarile tudi del sebe, nekaj, čemur so se odpovedale. »Ljubiti namreč pomeni podariti, ne le nekaj materialnega, ampak nekaj samega sebe: svoj čas, svoje prijateljstvo, svoje sposobnosti.

Glejmo Gospoda, ki je v velikodušnosti nepremagljiv. Od njega prejemamo veliko darov. Vsak dan bi se mu morali zahvaliti. Se zahvalite Gospodu vsak dan? Tudi če mi pozabimo, nam On ne pozabi vsak dan dati posebnega darila. To ni materialno darilo, ki bi ga lahko prijeli v roke in ga uporabili. To darilo je večje in je za celo življenje. Gospod nam podarja svoje zvesto prijateljstvo, katerega nam ne bo nikoli odvzel. Četudi ga ti razočaraš in se oddaljiš od Njega, te ima Jezus še naprej rad in ti je blizu, vate verjame bolj, kot sam verjameš vase. To je konkretnost ljubezni. To pa je zelo pomembno, kajti poglavitna grožnja, ki onemogoča dobro rasti, je, kadar ni nikomur mar zate in kadar čutiš, da si zapostavljen. A Gospod je vedno s teboj in je tudi vesel, da je s teboj. Gleda te v oči in te kliče, da bi hodil za njim, da bi »odrinil na globoko« in bi »vrgel mreže«, zaupajoč v njegovo besedo. »Da v življenju vložiš svoje darove.« Jezus te potrpežljivo čaka, pričakuje tvoj odgovor, tvoj »da«.

V vaši starosti se v vas na nek nov način oblikuje želja po navezanosti in po prejemanju naklonjenosti. Gospod jih v svoji šoli lahko nauči tudi, kako narediti naklonjenost in nežnost lepši. V srce vam bo dal dober namen, in sicer, da bi imeli radi brez posedovanja: da bi osebe ljubili, ne da bi jih hoteli imeti za svoje, temveč bi jih pustili svobodne, kajti ljubezen je svobodna. To svobodo nam daje, ko nas ljubi.« Vedno namreč obstaja skušnjava, da bi naklonjenost »onesnažili« z nagonsko zahtevo po »vzeti« in »imeti tisto, kar je všečno«. Toda vsaka stvar, katero se preveč stisne, se obrabi in se uniči. Nato ostanemo razočarani s praznino v notranjosti. Gospod, če poslušate njegov glas, vam bo razodel skrivnost nežnosti: skrbeti za drugo osebo, kar pomeni spoštovati jo, varovati jo in jo počakati. To je konkretnost nežnosti in ljubezni.

Prav tako v teh letih mladostniki v sebi zaznajo veliko željo po svobodi. Mnogi jim bodo rekli, da biti svobodni pomeni delati tisto, kar se hoče. Tu je treba znati reči »ne«. »Če ne znaš reči ne, nisi svoboden. Delati vedno le tisto, kar mi odgovarja, vodi v zaprtost in oddaljenost ter onemogoča biti odprti in iskreni prijatelji. Ni res, da je vse v redu, kadar je meni dobro. Svoboda je, nasprotno, dar, da lahko izberemo dobro. Svoboden je tisti, ki izbere dobro; tisti, ki išče, kar je všeč Bogu, četudi je to naporno. »Verjamem, da se vi mladi ne bojite naporov.

Le s pogumnimi in močnimi odločitvami se uresničijo največje sanje – tiste, za katere je vredno dati življenje. Ne zadovoljite se s povprečnostjo, z životarjenjem. Ne zaupajte tistim, ki vas odvračajo od resničnega bogastva, ki ste vi, ko vam govorijo, da je življenje lepo, če se ima veliko stvari; ne zaupajte tistim, ki vas hočejo prepričati, da imate vrednost, če se delate močne, kakor filmski junaki, ali če nosite oblačila po zadnji modi. Vaša sreča nima cene in z njo se ne trguje. Ni aplikacija, ki jo je mogoče naložiti na mobilni telefon. Niti najnovejša verzija le-te vam ne bi mogla pomagati postati svobodni in veliki v ljubezni. Svoboda je nekaj drugega.

Ljubezen je namreč svoboden dar nekoga, ki ima odprto srce. Je lepa odgovornost, ki traja celo življenje. Je vsakdanji trud tistega, ki zna uresničiti velike sanje. Če mladostnik vaše starosti ne zna več sanjati, je že za penzijo. Ljubezen se hrani z zaupanjem, spoštovanjem in odpuščanjem. Ljubezen se ne uresniči, ker o njej govorimo, ampak ko jo živimo. Ni sladka poezija, ki bi se jo morali naučiti na pamet, temveč je življenjska odločitev, ki jo je treba udejanjiti. Tudi odgovor na vprašanje, kako rasti v ljubezni, nam da Gospod. Jezus nam daje samega sebe v maši, v spovedi nam nudi odpuščanje in mir. Tam se naučimo sprejemati njegovo Ljubezen, jo narediti za našo in jo razširiti po svetu. In kadar se ljubiti zdi težko, kadar je težko reči ne tistemu, kar je napačno, poglejte Jezusov križ, objemite ga in ne izpustite njegove roke, ki vas vodi visoko in vas dviguje, kadar padete. V življenju vedno padamo, ker smo grešniki, a je Jezus, ki nas dviguje. Jezus nas želi, da bi stali pokonci. Kakor je rekel hromemu: Vstani. Obstaja pesem planincev, ko se vzpenjajo. Takole pravi: Med umetnostjo vzpenjanja je pomembno, ne to, da padeš, ampak da ne ostaneš na tleh. Imeti pogum vstati se. Pustiti, da vas Jezusova roka vzdigne. Ta roka pa včasih pride po roki prijatelja, po roki staršev, tistih, ki nas spremljajo v življenju, saj je Jezus sam tam. Vstanite. Bog vas želi, da stojite pokonci.

Vem, da ste sposobni dejanj velikega prijateljstva in dobrote. Poklicani ste graditi prihodnost: skupaj z drugimi in za druge, nikoli proti komurkoli! Naredili boste čudovite stvari, če se že od sedaj dalje dobro pripravljate, če v polnosti živite to vašo starost, tako bogato z darovi, in brez da bi se bali napora. Delajte tako kakor športni prvaki, ki visoke cilje dosežejo s ponižnim in trdim vsakodnevnim treningom. Vaš vsakdanji program pa naj bodo dela usmiljenja. Z navdušenjem se urite v njih, da boste postali prvaki življenja, prvaki ljubezni. Tako boste prepoznani kot Jezusovi učenci. Tako boste imeli osebno izkaznico kristjanov. Zagotavljam vam, da bo vaše veselje polno.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 19. maj 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nas vodi v dvorano zadnje večerje, da bi nam dal slišati nekaj Jezusovih besed, namenjenih apostolom med »poslovilnim govorom« pred njegovim trpljenjem. Potem, ko je umil Dvanajsterim noge, jim je rekel: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Toda v kakšnem smislu imenuje »novo« to zapoved? Saj vemo, da je že v Stari zavezi Bog zapovedal članom svojega ljudstva, da ljubijo bližnjega kakor samega sebe (prim. 3Mz 19,18). Jezus sam je tistemu, ki ga je vprašal, katera je največja zapoved Postave, odgovoril, da je prva ljubiti Boga z vsem srcem in druga je ljubiti bližnjega kakor samega sebe (prim. Mt 22,38-39).

V čem je torej novost te zapovedi, ki jo je Jezus izročil svojim učencem? Zakaj jo imenuje nova zapoved? Starodavna zapoved ljubezni je postala nova, ker je bila dopolnjena s tem dodatkom: »Kakor sem vas jaz ljubil«. Ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Vsa novost je v ljubezni Jezusa Kristusa, s katero je On dal življenje za nas. Gre za vse zajemajočo brezpogojno in neomejeno ljubezen, ki doseže svoj višek na križu. V tem trenutku skrajnega ponižanja in v tistem trenutku izročenosti Očetu je Božji Sin pokazal in podaril svetu polnost ljubezni. Ko so ponovno premislili Kristusovo trpljenje in agonijo, so učenci razumeli pomen teh besed: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj«.

Jezus nas je prvi ljubil in nas je ljubil ne glede na našo krhkost, na naše omejenosti in na naše človeške slabosti. On je to napravil, da smo postali vredni njegove ljubezni, ki ne pozna meja in nikoli ne mine. S tem, ko nam je dal novo zapoved, od nas zahteva, da se ljubimo med seboj ne samo in ne toliko z našo ljubeznijo, temveč z njegovo, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, če ga z vero prosimo. Na ta način, in samo tako, se lahko ljubimo med seboj, in ne samo kakor ljubimo samega sebe, ampak kakor nas je On ljubil, torej neizmerno bolj. Bog nas namreč neizmerno bolj ljubi, kot mi ljubimo samega sebe. Tako lahko širimo povsod seme ljubezni, ki prenavlja odnose med osebami ter odpira obzorje upanja. Jezus vedno odpira obzorja upanja, saj Jezusova ljubezen odpre obzorja upanja. S to ljubeznijo postanemo novi ljudje, bratje in sestre v Gospodu in nas dela novo Božje ljudstvo, Cerkev, v kateri so vsi poklicani ljubiti Kristusa in v Njem se ljubiti med seboj.

Ljubezen, ki se je razodela v Kristusovem križu in ki nas On vabi, da jo živimo, je edina moč, ki spreminja naše kamnito srce v meseno srce. Edina moč, ki je sposobna spremeniti naše srce, je Jezusova ljubezen in tudi to, če mi ljubimo s to ljubeznijo. Ta ljubezen nas napravlja sposobne ljubiti sovražnike in odpuščati tistemu, ki nas je razžalil. Vprašal vas bom, vsak pa naj odgovori v svojem srcu. Sem sposoben ljubiti svoje sovražnike? Vsi imamo nekaj ljudi, ne ravno sovražnike, ki ne gre skupaj z nami, saj so na drugi strani, ali koga, ki nam je nekaj hudega storil. Sem sposoben ljubiti te ljudi, tega moškega, to žensko, ki mi je nekaj hudega storila, ki me je razžalila? Sem sposoben odpustiti ji? Vsakdo naj odgovori v svojem srcu. Jezusova ljubezen nam da videti drugega kot sedanjega ali prihodnjega člana skupnosti Jezusovih prijateljev. Spodbuja nas k dialogu in nam pomaga medsebojno prisluhni si in spoznavati se. Ljubezen nas odpira za drugega in s tem postaja osnova za človeške odnose. Napravlja nas sposobne prerasti ovire lastnih slabosti ter lastnih predsodkov. Jezusova ljubezen ustvarja mostove, uči nove poti, vnaša dinamizem bratstva.

Devica Marija naj nam pomaga s svojo materinsko priprošnjo sprejeti od svojega Sina Jezusa dar njegove zapovedi in od Svetega Duha moč, da jo bomo vsak dan izvrševali.

Vir: Vatican News