V noči s 5. na 6. februar je jugovzhodni del Turčije in severozahodne Sirije prizadel potres, ki je po besedah domačinov povzročil »popolno uničenje«. Število smrtnih žrtev trenutno ocenjujejo na več kot 44.000, odpravljanje gmotne škode pa bo trajalo nekaj let.
Sredi »popolnega uničenja« in nepredstavljivega števila smrtnih žrtev pa so se še deset dni po tragičnem dogodku, kakršnega na tem območju ne pomnijo od sredine prejšnjega stoletja, v medijih vsak dan pojavljale »čudežne« zgodbe o preživelih, ki so jih reševalci po nekaj dneh neprekinjenega požrtvovalnega dela uspeli izkopati izpod ruševin. Zbrali smo najbolj pretresljiva pričevanja o neizmerni volji do življenja.
Novorojeno deklico so poimenovali Aja, kar v arabščini pomeni čudež.
Novorojenka, mamica z novorojenčkom, trije mladeniči
Nekatere zgodbe smo na naši spletni strani že predstavili. Pisali smo o novorojenki, ki se je rodila pod ruševinami porodnišnice na severozahodu Sirije, reševalci pa so jo našli, ko je bila s popkovino še vedno privezana na umrlo mater. Na tisoče ljudi z vsega sveta je ponudilo posvojitev deklice, katere stanje je stabilno, vendar v bolnišnici v sirskem mestu Afrin pravijo, da posvojitve zaenkrat ne bodo dopustili nikomur, dokler se ne vrnejo njeni preživeli sorodniki. Ljudje, ki za novorojenko skrbijo, so deklico poimenovali Aja, kar v arabščini pomeni čudež.
Druga zgodba pripoveduje o mladi mamici Necli Camuz, ki je 27. januarja rodila drugega sina, v času potresa pa je novorojenčka v zgodnjih jutranjih urah dojila na svojem domu na jugu Turčije. Pod ruševinami sta preživela štiri dni. Reševalcem je uspelo iz ruševin izkopati tudi njenega moža in triletnega sina.
Več kot teden dni, skoraj dvesto ur, so pod ruševinami preživeli trije mladeniči, 18-letni Mohamed ter brata Muhammed in Baki, stara 17 in 21 let. Številni svojci so več dni noč in dan vztrajali ob ruševinah v upanju, da bodo reševalci našli njihove najbližje.
Obiskovanje »osebe v belem«
Na družbenih omrežjih je zaokrožila tudi zgodba o petletnem dečku, ki so ga izpod ruševin potegnili po 112 urah. Na poznejše vprašanje časnikarja, ali je kaj lačen, je deček odgovoril, da ga je »včasih obiskala oseba v belem, ki ga je nahranila in mu prinesla vodo«.
105 ur je pod ruševinami preživel petletni Aras, je poročal britanski BBC: ko so ga reševalci pripeljali na oddelek za intenzivno nego v najbližjo bolnišnico, je bil že močno podhlajen, njegova telesna temperatura je padla na 28 stopinj. Zdravniki so mu rešili življenje, v potresu pa je izgubil sedemletno sestrico Hiranur, devetletnega bratca Alpa in očeta.
V bolnišnici ob njem bedi dedek Mehmet in nežno boža dečkove lase: »Pošten fantič je,« pove ostareli gospod: »Močna osebnost, iskren. Prav nič ni razvajen.« Mehmetu je 72 let in ob pogledu na vnuka zatrjuje, da bo do konca življenja pazil nanj, kot bi bil njegov sin. »Reševalci so opravili odlično delo,« pove: »Po Božji milosti so nam ga vrnili živega.«
Deklica Miray je bila pod ruševinami stanovanjskega bloka ujeta 178 ur, sedem dni in pol.
Aras nekoliko trzne, ko mu zdravnik zamenja povoj na otekli levi nogi. Dobro okreva. Tudi Arasova mama je preživela, vendar je ni videl, odkar je »razneslo« njihov svet. Zdravijo jo v drugi bolnišnici v mestu. Zdravniki pričakujejo, da si bo opomogla.
260 ur pod ruševinami
Deklica Miray je bila pod ruševinami stanovanjskega bloka ujeta 178 ur, sedem dni in pol. Ko so jo reševalci potegnili na plano, je bilo iz množice, ki je spremljala reševanje, slišati vzklike »Bog je velik!«. Reševalci so si prizadevali, da bi našli še njeno starejšo sestro, vendar mediji niso poročali, ali jim je to pozneje tudi uspelo.
Po 175 urah so našli živo ženo po imenu Naide Umay, po 182 urah pa je bil rešen še 13-letni deček Kaan. Nizke temperature, ki so spremljale reševanje, so bile dvorezen meč: če je zelo mrzlo, se krvne žile skrčijo in človek po poškodbi lahko živi nekoliko dlje, toda če je prehladno, to organizmu škoduje samo po sebi.
Več kot 260 ur po potresu so v mestu Antakya na jugu Turčije iz ruševin potegnili še tri preživele, 33- in 26-letna moška ter 14-letnega dečka. Moška so rešili iz ruševin iste stavbe in ju nemudoma odpeljali v bolnišnico. Tudi 14-letni Osman je potreboval zahtevno medicinsko oskrbo, vendar je bil pri zavesti.
Ko so ženske močnejše od potresa
Zgodba o ljubezni in pogumu pa prihaja iz bolnišnici v turškem mestu Gaziantep, kjer skupina medicinskih sester tvega svoja življenja, da bi zaščitila prezgodaj rojene otroke.
Ko se je 6. februarja začel tresti njihov svet, niso stekle proti izhodom iz bolnišnice, temveč v nasprotno smer, proti enoti intenzivne nege, kjer so bili nameščeni prezgodaj rojeni otroci. Tam so medicinske sestre do konca potresa ostale ob novorojenčkih in držale inkubatorje, ki so se močno zibali, saj je obstajala nevarnost, da se prevrnejo in zdrobijo drobne nedonošenčke.
O tem izjemnem dejanju zaščite življenja morda ne bi vedeli ničesar, če dogodka ne bi posnele nekatere nadzorne kamere v bolnišnici. Medicinske sestre niso vedele, kako dolgo bo potres trajal, kaj šele, kako uničujoč bo. Niso vedele, ali bodo ob tej odločitvi rešene. Zagotovo pa so vedele: če ne bodo posredovale, bo nedonošenčkom grozila smrt. Odločile so se, da jih zaščitijo.
Ženske dajejo življenje. Ženske varujejo življenje. Ženske so braniki miru, predvsem zato, ker se (na globok način) zavedajo, da vojna uničuje življenje, ki so ga ustvarile.
Kot je v prispevku na spletnem portalu Vatican News zapisal Allesandro Gisotti, namestnik uredniškega direktorja Dikasterija za komunikacijo, nas je papež Frančišek v desetih letih svojega pontifikata – nazadnje med potovanjem v Afriko – pogosto opomnil: Ženske dajejo življenje. Ženske varujejo življenje. Ženske so braniki miru, predvsem zato, ker se (na globok način) zavedajo, da vojna uničuje življenje, ki so ga ustvarile.
Te medicinske sestre, tako Gisotti, pričujejo prav o tej moči, nežni in vztrajni, o kateri govori papež, naravni moči, ki ne išče moči, ampak se kaže kot dar. Otroci, ki so jih rešile tisto tragično noč, niso bili njihovi lastni otroci. Vendar so zdaj na nek način to postali, ker so se zaradi njihovega poguma in ljubezni »drugič rodili«. »Kdor reši eno življenje, reši ves svet,« beremo v Talmudu. Te medicinske sestre so rešile ves svet.
Vir: Družina
Za vas objavil:
Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius
