Biti kristjan ni pot za bojazljive preračunljivce

Biti kristjan ni pot za bojazljive preračunljivce
Foto: Shutterstock

Biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen

Hoditi za Jezusom, potovati po svetu z njim na čelu, biti kristjan, torej, je zahtevna stvar, Jezus glede tega nič ne okoliši. “Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil,” (Lk 9,58).

Nobene gotovosti nima niti njegov učenec, nobenega jamstva, nobenih zagotovljenih koristi, bonusov, popustov, še več, kvečjemu to pomeni biti nekdo, ki mu je v življenju težko, ker je težko delati nekaj, kar je prav, vedno.

To namreč od človeka zahteva izbirati med pomembnim in bolj pomembnim in je zato treba veliko zapuščati vse, se marsičemu odreči, celo tistemu, kar se ti morda danes zdi sveto in pomembno: “Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!” (Lk 9,60)

Povejmo drugače, biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen, to ni pot za bojazljive preračunljivce, to je pot nekoga, ki zaupa in stopi tja, v kar ga vabi njegov Učenik, tudi če je to popoln skok v meglo. Prava antireklama za krščanstvo.

Etičnost

Vendar pa ima Jezus močan razlog, da od svojih sledilcev pričakuje hrabrost in nič manj kot to. “Samo če smo pogumni, smo lahko tudi etični,” pravi dr. Nina Krajnik, zato je to tisto, kar Jezusov učenec mora imeti. Ker je za kristjana etičnost normativ, te pa potemtakem ni, če ni človek pripravljen tvegati tudi svojega življenja za nekaj, kar je dobro, lepo in sveto.

Ko gre za etičnost, gre namreč za upor, za plavanje proti toku, za odkrito nasprotovanje splošnemu. Ljudje smo pač nekako potihem zaobljubljeni udobnosti, potuhnjenosti, preračunljivosti, koristi, tudi skrivanju v imenu lastnega – fizičnega in družbenega – preživetja.

Res, za to, da bi živeli iz evangelija, ki je višek etičnosti, brez poguma ne gre. Toda zakaj bi kdo počel vse to? Zakaj bi tvegal svoje življenje za neko idejo, za to, kar je prav, namesto da bi oportunistično preživel? Seveda se da tudi brez evangelija in tega, kar ta zahteva. Toda če nimaš ničesar, zaradi česar bi hotel tudi umreti, ali imaš sploh kaj, zaradi česar je vredno živeti?

Je pa v življenju tako, da vsaj enkrat zagotovo pridemo v situacijo, v kateri ni mogoče napraviti kompromisa, ko je mogoče samo iti na eno ali na drugo stran, ko razumemo, da je v neskončnem kompromisu smrt. “Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo,” (Lk 9,62).

Je vredno?

Zato je etičnost nekaj, kar nujno vzbuja preganjanje in zaničevanje, nasprotovanje – ne samo ljudi, tudi v človekovi notranjosti pride do upora, ko bi se moral odpovedati tistemu, kar se mu zdi, da mu pripada, da mu sploh omogoča življenje. “Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem,” (Flp 3,8-9).

Vir: Aleteia

Za vas objavil:

marko.drobne@gmail.com | Spletna stran | Zadnje objave

Življenje je lepo, zato karkoli se ti zgodi, nikoli ne pozabi živeti!
Živeti je ena najbolj redkih stvari na tem svetu, saj večina ljudi samo obstaja. – Marcus Aurelius